Slovenec, ki je že trikrat obletel svet

Matevž Lenarčič – slovenski letalec, raziskovalec, profesionalni fotograf, aero snemalec, avtor samostojnih fotografskih razstav in številnih knjig, konservator za naravno dediščino … Kot ustanovitelj raziskovalnega projekta GreenLight WorldFlight opravlja globalne meritve onesnaževanja atmosfere s črnim ogljikom iz ultralahkega letala. Svet je obletel že trikrat, prav tako pa je opravil že preko 600 alpinističnih vzponov.

Ste zaprisežen naravovarstvenik, ki veliko pozornosti nameni ozaveščanju o pomembnosti okolja. Se vam zdi, da med letenjem pustite svoje (osebne) probleme na kopnem?

Seveda, tako kot tudi vsaka druga dejavnost, ki zahteva 'celega človeka', reducira zaznavanje sveta omejeno, skoncentrirano na določen problem. V mojem primeru je to pilotiranje, spremljanje dogajanja v atmosferi, komuniciranje s kontrolorji … Bolj, ko je letenje zahtevno, ožji je pogled na svet, saj se takrat človek lahko ukvarja zgolj s svojo eksistenco. Prioritete so zelo jasne, 'zemeljski problemi' pa potisnjeni na rep lestvice. Po pristanku se navadno zelo hitro vse postavi na glavo in zopet postanem ujetnik marginalnih težav. Ostaja pa občutek, da je vendarle človek tisti, ki določa resnost, usodnost in obseg težav, saj problemi brez nas ne obstajajo. Če torej govorimo o okolju in njegovem varovanju, je pomembno, da čim več ljudi ozavesti problem samomorilskega (potrošniškega) načina življenja, ga postavi visoko na prioritetno listo in se bori proti samemu sebi.

O čem takrat razmišljate? Se v kakšnem trenutku počutite osamljeno?

Opazovanje sveta od zgoraj je specifično in bogati širino človekovega pogleda na deželo, v kateri živi, na svet, in živa bitja na njem. Kaj kdo vidi in občuti tam zgoraj, je posledica zornega kota, izhodiščnih predpostavk, ki jih je pridobil od svojih staršev, vzgojnega in izobraževalnega aparata in naključij in okolice, v kateri je odraščal in biva. Zame imajo vsa živa bitja svoj nenadomestljiv namen in pomen na tem svetu in si vsa po vrsti zaslužijo spoštovanje. Nacionalno zaveden Slovenec, domoljub, navijač naših, vrhunski znanstvenik, športnik, umetnik ima pri meni popolnoma enak status kot Sirski vojni begunec, Afganistanski ekonomski migrant ali podsaharski klimatski prebežnik. Ljudi ne delim na naše, tuje, leve in desne, bogate in revne, izobražene ali preproste, temveč na podlagi čustvene empatije, ki jo je posameznik zmožen do svoje okolice.

Na kakšen način se kratkočasite?

Na letalu se kratkočasim s poslušanjem Lenonove, Cornellove, Vederjeve, Dylanove, Springstinove, Yangove, Stingove in druge vrhunske glasbe. Ta mi vzbuja upanje, da so spodaj med poživinjeno hordo ljudi še posamezniki, ki razumejo državljanske, osvobodilne, svetovne vojne, kot vojno dobičkarstvo, begunce ali migrante, kot ljudi v težavah, ki jim je treba pomagati, varovanje okolja kot način življenja, korporativno podjetništvo kot koncentracijo kapitala in socialno razslojevanje, skratka posameznike, ki vedo, da je prihodnost človeške civilizacije v izgradnji humane družbe in ne v razvoju tehnologije, podjetništva in robotizaje procesov v službi kapitala.

Pot okoli sveta Slovenija Lenarčič se je vrnil s poti okoli sveta

Se je pogled iz zraka na Zemljo z leti spremenil oziroma se je morda spremenil vaš pogled na Zemljo?

Absolutno. Svet se mi ne zdi več lep sam po sebi, ampak zgolj zato, ker ga takšnega vidim. Propagandna mašinerija globalnih korporacij nas skuša prepričati, da je naš svet čudovit sam po sebi, da ga zato moramo spoznati, užiti v popolnosti do zadnjega kotička. Orodja brezplačnih rezervacij, nizkocenovnih poletov, 'last minitov', mamljivih preurejenih fotografij, lažnih informacij in Instagram poziranja, ustvarja turistično histerijo, ki neokrnjeno naravo spreminja v gospodarsko panogo z enakim namenom koncentracije kapitala, lokalno siromaši naravno okolje, večinoma uvoženo hrano pa spreminja v domači drek. Ena kobilica je naravna zanimivost, oblak kobilic pa katastrofa za okolje. Večina turistov ne potuje, ker bi jih zanimale drugačne kulture, nenavadni kraji, umetniške stvaritve narave, temveč zato, ker lahko, ker morajo početi, kar počnejo drugi, ker je hedonizem povozil duhovno plat doživetja lokalne identitete.

Prebrala sem, da ste v preteklosti premagali strah pred višino. Zakaj torej prav raziskovanje sveta z letalom in ne na kakšen drugačen način?

Zgodovina in aktualna družba glorificira superjunake, steroidne fanatike, ljudi brez strahu, ki zrejo smrti v oči z jasnim ciljem boja za našo stvar. Ker pravi cilj navadno opravičuje sredstva, spregledamo, da neustrašni junaki postanejo selektivno empatični. Čuteči do naših in brezbrižni do usode tujih. Izguba strahu je zame bolezen, ki človeka spremeni iz humanega bitja v programiranega robota. Strah pred neznanim, ki ga površno enačimo s smrtjo, je temelj človeka kot humanega bitja. Strah nas lahko bremeni ali pa opozarja na realne meje, ki jih posamezniki imamo v prostoru. Letenje je za človeka nenaravno početje, zato se lahko hitro znajde v situaciji, ki jo občuti kot nevarno. Mogoče je v tem skrit del odgovora na vprašanje 'zakaj z letalom?'. Eksistencionalni strah nas krepi, osrečuje, strah pred neuspehom, oziroma negativnim odzivom okolice na naše početje, pa nas duši. Takšnega strahu se je fino čim prej znebiti.

Česa vas je letenje naučilo?

Ravnotežja. Letalo ne leti, če niso vse sile, ki nanj delujejo v ravnovesju. Očitno to velja tudi za naš edini svet. Vedno se vrača v ravnotežje. Človeška, predatorsko tekmovalna horda to ravnovesje podira. Ohranimo se lahko samo v primeru, da bomo iznašli družbeno ekonomski sistem, ki bo uravnotežil naše potrebe z realnimi zmožnosti planeta. Ekonomski aksiom nenehne in čim večje gospodarske rasti je zabloda, ki večino pelje v prezgodnjo smrt, manjšino pa v davčne oaze, na koralne otoke, za visoke ograje absurdnih vil, kjer jih davi pomanjkanje smisla. Upanje, da bo človek vedno pravi čas našel rešitev tudi za okoljske katastrofe, je prazno. Razvoj tehnologije vedno caplja za problemi, ki jih tehnologija ustvarja. Onesnaženje planeta je posledica razvoja tehnologije, ki se je razvila zaradi problemov, ki so jih imeli ljudje pred tem.

Ste se v zraku že kdaj spopadali s težavami, na primer z opremo ali vremenom?

Kljub temu da je letalo majhno, je na njem veliko opreme, ki se lahko tudi pokvari. Ker prostora za varnostno podvajanje ključnih sklopov ni, je vedno prisoten nelagoden občutek in vprašanje 'kaj bo, če bo šlo kaj narobe?'. Do sedaj sem katastrofalno odpoved motorja doživel samo enkrat, in sicer nad Namibijo, zasilni pristanek pa se je zaradi srečnega naključja končal na letališču Keetmanshoop na robu puščave Kalahari. Vreme je na dolgih letih konstanten problem, saj je nemogoče pričakovati ugodne razmere na razdaljah 3000 ali 4000 kilometrov. Odločitve so težke, velikokrat je treba zgolj zaupati v dober konec.

Vas prevzamejo posebni občutki, ko vstopite na območje Slovenije? Čez katero območje najraje letite?

Seveda. Ne sicer zaradi domovinske pripadnosti, nacionalnih čustev, s katerimi se radi hvalijo zavedni 'Slovenceljni', temveč zaradi čudovitih krajev, narave in ljudi, ki jih spoštujem. Slovenija iz zraka ni tako lepa, kot bi si želeli naši turistični delavci. Vidijo se stoletje zgrešene urbanizacije, skrite deponije odpadkov, industrijske cone na rodovitnih poljih, turistična infrastruktura, goloseki v denacionaliziranih gozdovih, ladijske odplake v koprski luki, onesnažen zrak nad kotlinami … Najlepše je vsekakor letenje v gorah.

Promo Zanimivo Lahko Slovenci po mnenju vrhunske ameriške univerze MIT rešimo svet?

Kako pa je z utrujenostjo?

Dolgi poleti, ki trajajo 10, 15 ali več ur so psihično in fizično utrudljivi, sploh če se ponavljajo dan za dnem v krajih, kjer birokratski postopki na letališčih zahtevajo dolge ure potrpežljivosti.

Katere države so se izkazale za najbolj problematične pri pridobivanju dovoljenj?

Zahodni pravni sistem s formalističnim varovanjem človekovih pravic in svoboščin, procesnih zapletov in dolgih postopkov nemalokrat ustvarja absurdne situacije in občutek, da lahko dobra odvetniška družba za dober denar ustvari želen rezultat. Odgovornost je postala hudo breme. Od tod tendenca k birokratizaciji postopkov, ki v bistvu pomenijo zgolj prelaganje odgovornosti na nekoga drugega. Tudi v letalstvu je vsako leto težje, dolgotrajnejše in dražje pridobivanje dovoljenj za prelete in pristanke. Izmed več kot 100 držav, v katerih sem letel, veliko lažje izberem neproblematične. Na primer večino članic Evropske unije, Republiko Južna Afrika, Namibijo, Novo Zelandijo in Avstralijo.

Se politika v nekaterih državah do podnebnih sprememb obnaša preveč nonšalantno?

Politika se v vseh tako imenovanih demokratičnih državah obnaša v cilju volilne podpore. Ker je povprečen volivec vsakodnevno manipuliran z bolj ali manj lažnimi novicami, ki jih producirajo kapitalske interesne združbe ali politiki sami, z namenom vpliva na zakonodajno in izvršno oblast, je njegovo vedenje o realnem stanju zelo omejeno. Iluzorno je pričakovati pravilne okoljske rešitve v svetu, kjer ima nekaj ljudi v lasti večino svetovnega kapitala in s tem tudi moč in orožje, da se uprejo tistim, ki bi jim ga hoteli odvzeti. Zato politika brez aktivne civilne družbe nikoli ne bo rešila okoljskih problemov.

Podatki čigavih držav glede emisije CO2 so najbolj zaskrbljujoči?

V absolutnem smislu seveda vodijo (velike) države z veliko prebivalci in visoko gospodarsko rastjo, kot so Kitajska, Združene države Amerike, Indija, preračunano na prebivalca pa vodijo naftni giganti, kot so Združeni arabski emirati, Saudova Arabija, Združene države Amerike, Kanada.

Kje se nahaja Slovenija?

V svetovnem smislu ima Slovenija zaradi svoje majhnosti relativno majhen vpliv, ker pa živimo na istem planetu, je tudi naš prispevek usodnega pomena. CO2 je samo del problema pregrevanja planeta. Tu so še trdi delci, ki nastanejo v prometu, ob kurjenju biomase ali neantropogenih naravnih vzrokov, kot so vulkanski izbruhi, požari, potovanja puščavskih peskov, pa strupene kemične spojine in plini. Slovenija je del globalne zahodne ekonomije, kjer je gospodarska rast sveti gral uspešnosti posamezne države. Naši politiki ne kažejo nobenega interesa, da bi se uprli diktatu kapitala, zato so okoljske zaveze, ki so jih dali v sklopu Pariškega sporazuma, praktično neizvedljive.

Intervju Popotnik Te kraje v Sloveniji morate poleti nujno doživeti

V nekem intervjuju ste dejali, da je Kitajska najbolj umazana država na svetu. Kako bi se počutili in ravnali, če bi bili tam primorani živeti?

Kitajska je 436 krat večja od Slovenije in ima 700 krat več prebivalcev. Ker je večina ljudi skoncentriranih v velikih mestih, je velik del Kitajske, kot na primer Notranja Mongolija in Tibet, prazen. Tam je zrak še vedno čist, neznosno umazan pa je tam, kjer je koncentracija ljudi velika. Življenja v takšnem okolju si ne znam predstavljati, saj se že v manjših slovenskih mestih počutim utesnjenega.

Kakšna se vam zdi prihodnost človeka?

Svetla in lepa. Humani človek je skozi zgodovino izoblikoval čudovite lastnosti, kot so zavedanje okolice, osmišljanje dejanj, čustvovanje, socialni čut, sočutje, sodelovanje in lastnosti, ki so vse bolj potisnjene v ozadje aktualnega človeškega ideala, tj. predatorskega zmagovalca na vseh področjih. Če kapitalu ukrademo krila in vrnemo veljavo humanemu človeku, bodo tudi okoljske težave rešljive.

Že morda veste, kam vas bo popeljalo vaše ultra lahko letalo v prihodnje?

Od leta 2012 izvajamo v okviru raziskovalnega projekta GreenLight WorldFlight, v sodelovanju z Institutom Jožefa Štefana in podjetjem Aerosol iz Ljubljane globalne meritve onesnaženja s črnim ogljikom antropogenega in neantropogenega izvora. Raziskavo vodi dr. Griša Močnik. Ker so rezultati izjemno zanimivi, saj veliko prispevajo k vedenju o izvorih, potovanju na dolge razdalje ter vplivu na okolje in ljudi, bomo s poleti nadaljevali vse do leta 2022.

Imate v načrtu še kakšen projekt?

Prihodnje leto nas čaka indijska podcelina in Himalaja z izjemno zanimivimi državami, kot je na primer Butan. Potem sledijo še poleti proti južnemu in severnemu tečaju.