Avtor knjige Skriti biseri Slovenije, po izobrazbi sicer biolog po poklicu pa naravovarstvenik, Peter Skoberne nam je v daljšem intervjuju predstavil njegove najljubše kotičke Slovenije, nekaj izletniških točk, ki širši javnosti niso dobro poznani, razgovoril pa se je tudi o ozaveščanju in skrbi do narave.
Res je, s starši smo pogosto hodili v naravo, vendar se je največji preobrat zgodil, ko sem se začel ukvarjati s fotografijo zavarovanih rastlin. Kasneje me je to usmerilo v spoznavanje Slovenije in narave skozi botaniko. Na terenu sem tako razvil bolj oseben odnos do narave in intimnejši občutek do Slovenije.
Leta 1978 smo z manjšo skupino odšli na treking v Nepal. Tam sem spoznal velike razsežnosti, ki so mi bile prej tuje. Pri nas smo namreč navajeni na "žepnost". Ko sem prišel nazaj, sem imel občutek, da se v Sloveniji lahko zgubiš samo za kratek čas. Po drugi strani pa postaneš bolj pozoren na stvari, ki bi jih sicer lahko spregledal, in ki se ti sicer zdijo preveč vsakdanje.
Kljub temu da Slovenijo nadpovprečno dobro poznam, vselej obstajajo nove možnosti za odkrivanje. To mi predstavlja velik izziv, saj se lahko v nekem trenutku le sprehajaš, že drugi trenutek pa mimogrede zaideš in odkriješ popolnoma novi svet.
Zakaj in kdaj ste se odločili postati varuh narave?
Menim, da če hočeš nekaj ohranjati, moraš imeti do tega zgleden odnos. S tem, ko naravo doživljaš in spoznavaš, se vzpostavlja odnos, ob katerem čutiš odgovornost. Odločitev je padla na avtobusu iz Ljubljane do Celja. Takrat sem bil na predavanju Staneta Peterlina o vlogi fotografije pri varstvu narave. Dobil sem idejo, da bi rastline fotografiral in s tem spoznaval zaščitene vrste. Že med študijem sem imel možnost sodelovanja z naravovarstveno službo, kjer sem se kasneje tudi redno zaposlil.
Menite, da je takšnih ljudi, ki čutijo odgovornost do narave premalo?
Želim si, da bi to čutil vsak, opažam pa, da je odgovornosti do narave vedno več. Včasih je čut za naravo odvisen od tega, v kolikšni meri smo z njo povezani. Lahko smo od nje tudi odtujeni in jo ljubimo na skrivljen način. Doživljamo jo »prežvečeno« preko medijev in do nje nimamo realnega odnosa. Enako je z vrednostnim občutkom. Izgubimo ga zaradi odtujenosti od narave, zato posledično gledamo le na lastno korist. Pomembno je, da čim večji del svojega življenja preživimo v neposrednem stiku z naravo, tako kot naši predniki, generacijo ali dve nazaj. Njihovo preživetje je bilo odvisno od narave, danes je drugače. Naše lovišče je supermarket, orožje pa denar. S tem nimamo nobenega občutka, da posegamo v naravo. Nekako smo se pustili prevarati potrošništvu.
Lahko po vašem mnenju pride do preobremenitve poseganja v naravi, sploh v poletnem obdobju?
Seveda, naša mobilnost se je povečala, s tem pa tudi ideje. V preteklosti je v hribe hodilo bistveno manj ljudi kot sedaj. Tukaj se hitro pokaže podcenjevanje narave v smislu, da če imaš mobilno povezavo, lahko v primeru nesreče pokličeš reševalce. Kar se sicer v mnogih primerih izkaže za odvečno. Slovenija je majhna in dostopna, zato je veliko bolj obremenjena z enodnevnimi dostopi. Obremenjene so tako infrastrukture, ceste, kot tudi določene točke, nekatere lokalne točke pa ostajajo brez dohodka.
Ali zaradi množičnega turizma Slovenci izgubljamo čar naše male države?
Seveda, zlasti na najbolj obiskanih predelih. Temu rečemo tudi pojav turističnega samomora. Cilj je velik obisk, vendar pa zaradi tega narava izgubi svoj značaj. To je velikokrat povezano z gradnjami, primer je obala Črne gore, ki je polna hotelov.
Pri nas v Bohinju poskušajo umiriti dnevni promet, saj se je lokalna turistična organizacija začela zavedati posledic. Svojo promocijo poskušati usmeriti v drugo smer. Najbolj učinkovito je drago parkiranje ob jezeru, dlje od jezera cenejše.
Kaj naravo najbolj prizadene?
Izvor se skriva v človeškem pohlepu, saj hočemo povsod imeti dostop z avtomobilom, hočemo tudi luksuz. Treba je biti obziren.
Ali narava sploh lahko sobiva z nenehno urbanizacijo in industrializacijo?
Narava je vedno znala odpraviti moteče elemente, glede tega sem optimist. Na dolgi rok smo kot ljudje kratka epizoda v štiri milijardni zgodovini Zemlje. Človek kot vrsta ni problem, večji problem je civilizacija. Če civilizacija temelji na paradigmi nenehnega razvoja, kar pomeni nenehno črpanje surovin, potem nenehna rast v omejenem sistemu ni možna. Kitajska na primer teži k višjemu standardu, kar pa za sabo potegne marsikatero stvar. Narava se je sposobna obnoviti in izločiti moteče elemente.
V svoji knjigi ste pisali o šestdesetih skritih biserih Slovenije. Bi seznam lahko bil daljši?
Seveda, dejstvo pa je, da je skritost biserov relativna. Nekdo, ki je malo bolj razgledan na tem področju, večino biserov že pozna. Če pa je nekdo omejen le na najbolj znane, je knjiga dobra iztočnica za odkrivanje različnih obrazov Slovenije. To je bila tudi moja osnovna želja, ko sem knjigo pisal. Moja osnovna zamisel je bila namreč, da je skriti biser vaba za skrite konce Slovenije, ki jih sicer ne bi obiskali. Ob tem pa raziščeš še bližnjo okolico. Jama Belojača tako pohodnika pelje še naprej v Haloze, naravni most Krčnik pa v Brda. Vse skupaj sem povezoval z zgodovino in ugotovil, kaj vse je z njo povezano. Prišel sem do ugotovitve, da je zgodovina Ribnice močno povezana s Turškimi vpadi, Kras pa s prvo svetovno vojno.
Ste omenjene kraje tudi obiskali? Koliko časa vam je to vzelo?
Imate morda v Sloveniji svoj najljubši kotiček?
To sta vsekakor slap Boka in del Kočevskega pragozda, ko doživljam najbolj depresivne trenutke. Težave tam postanejo zelo relativne.
Se motim, če rečem, da vas Slovenija zelo fascinira?
Vsak kotiček Slovenije je drugačen, izjemno pester na tako majhni površini. Lahko odideš na sveto Ano nad Ljubljanskim barjem, kjer razgled seže nad Barje, do prestolnice in hribe, za hrbtom pa čutiš dih medveda.
Radi odkrivate tudi tujino?
Kadar imam možnost. Menim, da rabimo izkušnje tudi iz tujine, da znamo potem bolj ceniti domače.
Zakaj ljudje po navadi silimo le v znanje kraje in ne gremo iz svoje cone udobja?
Za človeka sta zelo pomembna občutka varnosti in udobje. Večini ljudi so všeč kraji, o katerih že nekaj vedo oziroma lahko vprašajo. Za kaj več je že nujen avanturizem, ki pa je včasih izven cone udobja.
Je katera regija po vašem po krivem zapostavljena?
Lep primer so Banjšice – zelo lepe, ampak neznane. Enak primer je vzhodna Slovenija in območje med Savo in Savinjo. Poznavanje Slovenije je majhno. Bistriški graben pri Slovenski Bistrici je lokalno izjemno znan, ljudje iz drugih krajev pa za njega še niso slišali. Za nekoga je lahko že slap Savica skriti biser.
Zaupajte nam krajši seznam TOP poletnih izletov?
Za konec vas bi prosila še za nekaj napotkov, kako naj se ljudje v naravi vedejo?
Ljudje naj se obnašajo, kot da so prišli k nekomu na obisk. Treba je imeti primeren odnos in spoštovanje do narave ter lastnikov. Ljudi je treba ozaveščati, kako obzirno delovati v naravi in kako vstopati v naravo kot gost.
Vsaj fotografije bi prav obrnili... šlamparija!