Potovanja in hrana gredo z roko v roki, saj s pokušanjem lokalnih specialitet bolje spoznavamo tudi tamkajšnjo kulturo. Gastronomija namreč velja za enega bistvenih prvin kulturnega okolja obiskane destinacije ter sočasno enega pomembnih pokazateljev načina življenja sedanjega in tudi preteklega lokalnega prebivalstva.
Da gredo poleg ljubezni tudi potovanja skozi želodec, je prepričan Blaž Berlec, ustvarjalec enega prvih vlogov v Sloveniji, ki združujejo hrano in potovanja, z naslovom Yummyavanture.
Sogovornik, ki je obiskal že številne destinacije, je mnenja, da mu bolj kot hrana o kulturi pove način, kako domačini hrano uživajo in kako jo postrežejo. Zanima ga celotna izkušnja, in sicer kako nam je hrana predstavljena in do nas dostavljena. Na ta način so nam po njegovem mnenju razkrite marsikatere karakteristike tamkajšnjega naroda kot tudi kulturne razlike.
Pri tem navede nedavno izkušnjo z obiska Japonske: "Njihov način priprave in okušanja rezancev je res zanimiv. Vključuje veliko podrobnosti, ki jih marsikdo ne pozna. Predstavijo ti način, kako moraš rezance sploh pojesti. Pri nas je srkanje dojeto za nevljudno. Pri njih pa je ravno nasprotno; bolj ko srkaš, bolj izkazuješ, da je jed okusna."
Čeprav stremi k temu, da v času potovanja poskusi čim več lokalne hrane in obišče številne avtentične restavracije, je imel v preteklosti do določene hrane zadržke. "Na Tajskem sem imel težavo, da nisem želel poskusiti kobilic in čričkov, ki so mi jih ponujali na tržnici. Zastrupil sem se že pri tuširanju s tamkajšnjo vodo, kaj šele, da bi jedel kaj drugega", v smehu pove sogovornik, ki le zaradi pozornosti sledilcev in izziva s poskušanjem hrane ne želi ogrožati svojega zdravja.
Popotnikom svetuje, da poskusijo čim več tradicionalne hrane in obiskujejo lokalne, pristne restavracije: "Hrana in kultura sta zelo povezani, zatorej vselej rad poskusim čim več lokalnih jedi. Najraje obiskujem avtentične restavracije, na Tajskem sem tako jedel pad thai na plastičnem krožniku sredi ulice, saj sem vedel, da je le to pristen pad thai, ki ga jedo tudi domačini. Veš, da takega okusa, ne boš dobil nikjer drugje."
Sogovornik predstavi še slabo stran družbenih omrežij, ki so v tujini na žalost postala stalna praksa: "Če lastniki opazijo, da se njihova restavracija pogosto pojavlja na TikToku, znajo naviti cene, pogosto začnejo večji poudarek namenjati kvantiteti in ne kvaliteti. Večina stvari je na TikToku, ker lepo zgledajo na fotografiji, ko pa tisto dejansko poješ, ugotoviš, da razen dodelane vizualnosti ni ponujeno nič posebnega. Pogosto mastno plačaš le za ambient, včasih tudi petkrat več kot v bližnji, lokalni pekarni za podobno zadevo."
Tako se mu je velikokrat zgodilo, da se je cenovno uštel in določeno stvar preplačal. A vse to šteje kot del izkušnje, saj bi se v nasprotnem primeru "žrl", zakaj jedi ni poskusil. Kot mesto, kjer kljub visoki ceni v zameno ni prejel veliko, izpostavi København: "Za njihovo tradicionalno dansko jed, ki sem jo prejel na majhnem krožniku, in vključuje s kuhanimi jajci ter škampi obložen kruh, ob tem pa naročil še mrzlo ribo in pivo, sem plačal približno 30 evrov. Za ta denar bi nekje drugje verjetno lahko jedel cel teden. Najbolj pa je bilo žalostno to, da se še najedel nisem."
Njegova potovanja so tako vselej podrejena hrani, okoli katere svoja potovanja tudi načrtuje. Zanjo na potovanjih zapravi tudi največ denarja. Ker gre za večje količine in ima v mislih vselej zdravstven vidik, se ob tem drži načela, da tujino spoznava na dveh nogah in na potovanju čim več prehodi. "Že samo s hojo po mestu lahko najdeš veliko dobrih restravracij," meni.
Kot dober primer poceni in okusne kulinarike izpostavi Tajsko, kjer v enem mesecu za hrano in nastanitev zapraviš približno 300 evrov, pravi. Pozitivno je bil presenečen tudi nad Japonsko, ki v naših očeh velja za drago državo. "Sploh ni tako drago, kot večina pravi. Meni se je zdelo celo ceneje kot v Sloveniji, k čemur je morda pripomoglo dejstvo, da sem potoval izven sezone," pripoveduje sogovornik.
V spominu mu je bo najbolj ostala izkušnja za valentinovo, ko se je odločil sam obiskati določeno restavracijo. "Tam ni nič nenavadnega, da greš jest sam. Japonci veljajo za velike introverte. Zaradi epidemije imajo še vedno pleksi stekla ob mizi. Z nikomur se nič ne pogovarjaš, nihče te nič ne sprašuje. Hrano si naročaš kar preko računalnika, potem pa do tebe pride suši mojster in pred tabo naredi suši iz sestavin, ki jih sam zbereš. Za 22 sušijev, skledo rezancev in zeleni čaj sem dal 11 evrov," opiše sogovornik.
Slovenija v bodoče kulinarična destinacija?
Čeprav rad raziskuje tujo kulinarko, je obenem velik privrženec slovenske gastronomije, ki je po njegovem mnenju v zadnjih letih naredila močan preskok: "Še nedolgo nazaj v Ljubljani nisi mogel dobiti napolitanske hrane, sedaj je takih ponudnikov vedno več. Težko si naročiš klasično 'slovensko' pico, ki te nasiti za cel teden."
To, da postajamo na kulinaričnem področju vse bolj mednarodni, sogovornik pozdravlja. V isti sapi pa opozarja, da moramo ostati pozorni, da slovenska tradicionalna hrana ne izgine. Po njegovem mnenu se slovenski ponudniki tega (še) dobro zavedajo in je v njihovi ponudbi veliko slovenske hrane, ki jo velikokrat le priredijo na bolj moderen oziroma drugačen način.
Čeprav gre v gastronomskem smislu Slovenija v pravi smeri, meni, da v prihodnje ne bi mogla postati kulinarična destinacija, kot je naša soseda Italija. Največjo omejitev pri tem vidi v tem, da je naša kulinarika mešanica ostalih bližnjih kulinarik. "Nimamo hrane, za katero bi lahko rekli, da bi bili po svetu zaradi nje prepoznavni," sklene popotnik.
