V delovnem času se kot Božiček spušča s strehe pediatrične klinike in razveseljuje otroke, v prostem času pa raziskuje slovensko podzemlje. To je vsakdan slovenskega jamarja Bojana Staneka, člana Jamarskega društva Carnium Kranj. Za intervju smo se dobili, kajpada, nekaj metrov pod zemljo – v zaklonišču, kjer ima društvo sedež.
Dela jim ne zmanjka, saj je Slovenija pravi raj za jamarje. Pri nas se vsako leto odkrije 500 novih jam. Vrh jamarske ponudbe, ki ga obiskujejo jamarji z vseh koncev sveta, pa je Kanin. Sogovornik o njem govori le s presežniki in ga poimenuje kar jamarska Himalaja.
Se jamarji dojemate kot posebni ljudje, morda ekstremisti, glede na to, da greste v neznano, toliko metrov pod zemljo?
Pravzaprav ne. Vprašanje je, ali je jamarstvo šport ali raziskovanje neodkritega. Kakšna dejavnost je to v resnici? Jame so kotiček sveta, kamor ni doslej stopila še nobena noga.
Gre pri tem za čisto nov svet?
Spodaj se počutim odlično, sicer se ne bi spuščal tako globoko. Mir je, tišina, globoka tema, ni signala. Skratka sproščujoč ambient.
Je morda tudi beg od hitrega življenja tu zgoraj?
Ko se odpraviš raziskovat, je časa še manj. Na primer Kanin in Rombon - sam ga primerjam s Himalajo za alpiniste, za nas jamarje pa je to kaninsko in rombonsko pogorje. Tam je osem jam, ki so globje od 1000 metrov.
Kaj razmišljate, ko ste spodaj, kaj se vam takrat poraja v mislih?
V jamo greš lahko docela turistično. Če pa greš raziskovati, je tvoj cilj priti globje. Vsa razmišljanja gredo v smer, kje najti prehode, da bomo jamo podaljšali, našli kake povezave.
Se je kdaj težko ustaviti, ker je morda prenevarno iti naprej?
Če odkriješ nekaj velikega, je zraven zagotovo prisoten adrenalin. Trije smo bili v Čehih, kjer smo našli nadaljevanje poti. Dvorana je 50 m visoka, 50 m široka in 150 m dolga. Pregledati v celoti jo je skorajda nemogoče. Smo pa našli prehod. Rusi in Italijani so tudi poskušali, Rusi so želeli priti noter, kjer je drla voda, le da se pri 4 stopinjah ni fino zmočiti, saj napol zmrzneš. V tistih časih še ni bilo močnih luči na čeladah. Na 1300 m globine smo nesli 6 W akumulator in reflektor, da smo si osvetlili celo dvorano in jamo. To nam je pravzaprav omogočalo orientacijo. Naleteli smo na skalne bloke 5 krat 5 metrov, pod enim izmed teh smo našli prehod v nadaljne rove.
Koliko časa ste bili najdlje v jami?
Pet dni.
Kako se je potem sploh vrniti v realnost, kjer je veliko dražljajev, šumov?
Na koncu ti kar paše. Pet dni ni tuša, slabo spiš, maksimalno 4 do 5 ur, pomanjkljivo ješ, si v vlagi.
Kako pa je v jamah s hrano?
Čisto odvisno, kaj se komu prileže. V globokih jamah so bivaki in tam so tudi kuhalniki. Po navadi so spalne vreče kar notri, razen če nisi ti ta, ki postavlja bivak. Če to počneš, gre za luksuz, saj je spalka suha, in jo pustiš kar v jami. Položiš jo v vrečo za smeti, da se napoji čim manj vlage. Ko prideš naslednjič, je treba vsaj eno uro, da jo spet segreješ, bolj segreješ kot posušiš. Spanje je oteženo, na nek način ekstremno. Če ne počivaš, je težko zdržati pet dni.
Ko ste vrnete v svet zgoraj, ste osebnostno morda drugačni, prerojeni?
Ko prideš iz jame, denimo na Kaninu, si nekaj dni povožen, potrebuješ čas za regeneracijo, da se ponovno sestaviš.
Kaj je tisto, kar vas vleče, da ponovno vstopate v podzemlje?
Odkriti nekaj novega, pomagati ekipi, ki deluje tam. Jamarstvo je timsko delo, kot individuum ne moreš ničesar doseči.
Kaj pa z osebnega vidika?
Verjetno je treba imeti glavo na mestu, saj bi sicer prišlo do nevarnih situacij?
Jamarstvo je varen šport, saj se aktivno izobražujemo prek Jamarske Zveze Slovenije. V lanskem letu je bila jamarska reševalna služba aktivirana dvanajstkrat, bilo je kar nekaj iskanj pogrešanih oseb.
Ali mogoče prek odkrivanja novih delov spoznavate tudi samega sebe? Okoliščine verjetno niso po kroju vsakega?
Res je, to mora biti tako kot alpinizem tudi način življenja. Nekaterim zadošča, da se spustijo v lažje jame, nekateri pa hočemo nekaj več. Kot mlad začneš hodit v stometrske jame, kar se nato stopnjuje. Počasi rasteš. Sam sem vesel, da grem enkratletno v tisoč metrsko jamo. Obstajajo pa določeni jamarji, ki so večkrat letno v tako globokih jamah. To te fizično res izčrpa.
Koliko dni letno preživite v slovenskem podzemlju?
V jami izkušeni jamarji lahko preživimo več dni, saj za raziskovanje na globini tisoč metrov potrebuješ en dan, da se spustiš na to globino. Kar nekaj jam se konča s sifonom, torej jezerom.
V Renejevem breznu se je jamar Simon Burja odločil narediti potop. Nesli smo mu rebrider. Ena možnost je namreč potapljati se z jeklenkami, v katerih je stisnjen zrak, rebrider pa pomeni, da kisik, helij in zrak ustvarijo mešanico. Ta omogoča daljše, globlje in bolj varne potope. Rebrider je potrebno spraviti 1200 globoko v jamo, česar on ne sme . Če bi ga nesel sam, bi se pri tem preveč utrudil, kar bi lahko povzročilo potapljaške bolezni. Trije iz našega društva smo rebrider nesli na tisoč metrov globine, za kar smo potrebovali 38 ur in pri tem spali vsega skupaj le nekaj ur. Druga ekipa pa je po potopu rebrider odnesla nazaj na površje.
Kaj pa za svojo dušo?
Enkrat na teden zagotovo.
Kakšna pa je jamarska kultura v Sloveniji? Se veliko mladih ukvarja s tem?
Menim, da se izgublja priliv mladih. Vendar v jamarska društva pridejo starejše in zrelejše osebe, ki ugotovijo, da tablica in telefon nista vse v življenju.
Ali opažate, da ste se kot jamar skozi leta spremenili, zrasli?
Izobraževanje pri JZS te nauči, da se je način gibanja v jamah precej spremenil. Gre za večjo varnost. Od začetka smo se učili drug od drugega. Prav slabih izkušenj nimam. Včasih je priletel kak kamen, tako kot v gorah. S to razliko, da je v jamah zvok bolj neprijeten, nekako zažvižga mimo tebe. Tisti, ki opremlja vrv, mora paziti, da je najmanjša verjetnost, da se kaj odkruši, ter da se vrv ne drgne ob ostre robove skal. Izogniti se je treba policam, kjer je veliko peska in kamenja.
Ste že imeli tako izkušnjo, res nevarno situacijo, ko ste se zbali za svoje življenje?
Nekajkrat se je zgodilo, da se je odkrušil kak kamen. Ob neki priložnosti sem se zataknil s čelado, pa mi je zdrsnilo. Bil sem še mlad. Obvisel sem na zaponki in se kar tresel, preden se mi je uspelo rešiti. Kot pravijo: vsaka šola nekaj stane.
Kako pa je z onesnaženostjo slovenskih jam?
Jamarji poskrbimo, da v globokih jamah tudi odnesemo, kar prinesemo. Določeno število ekip gre vanje samo počistiti, da jamo ohrani v prvotnem stanju.
Kaj pa turistične jame?
Za urejenost teh skrbijo društva. V nekaterih vaseh so imeli jame za smetišča, vendar se tudi ta težava odpravlja z organizacijo čistilnih akcij v sklopu društev in Jamarske zveze Slovenija. Z leti postaja Slovenija čista država, sploh če jo primerjaš z Balkanom.
Je Slovenija zanimiva tudi za tuje jamarje?
Kanin je zagotovo biser. Če ne kot Himalaja, pa vsaj kot Alpe. Na Kaninu je vsako leto kup taborov. Od Čehov, Slovakov, do Italijanov, ki so redni gostje, pridejo tudi Rusi, Ukrajinci in Poljaki. Točno vemo, kje ima kdo na Kaninu tabor.
Kaj imate v načrtu za prihodnje leto?
Naše društvo se je osredotočilo na Kal, ki je planota oz. hrib med Komno in Krnskim jezerom. Do Komne potrebuješ dve uri hoje in potem še dve uri in pol do Kala. Tam ni takega jamarskega navala kot na Kaninu. Tudi na Kanin se radi podamo. Tam je med drugimi jamami aktualno Skalarjevo brezno, ki je bilo med prvimi globokimi jamami, in je dve leti nazaj preseglo magično mejo 1000 metrov.
Ali se v jamah lahko preživlja tudi novo leto?
Tudi. Za božič sem bil enkrat v Reneju, čeprav takrat doma ni bilo ravno veliko odobravanja (smeh).
Jamarstvo je šport toliko kot alpinizem. Eni lezejo gor, drugi dol, pri povratku pa v obratni smeri. Isto je.
Ko sem bel mulo smo hodili po raznih jamah z baterijami, danes so pa na žalost vse zaklenjene in moraš za kratek sprehod odšteti celo bogastvo.
Lepo, pa vendar "Pri nas se vsako leto odkrije 500 novih jam.?