Prosto sobotno popoldan smo izkoristili za skok v podzemni svet Savinjske doline in ni nam bilo žal. Obiskali smo jamo Pekel, ki nas je očarala. Že ob vstopu v jamo se nam nad vhodom razkrije podoba hudiča, ki nam naznani sila zanimivo nekaj več kot polurno popotovanje po razgibani kraški jami, ki se kot edina lahko pohvali s štiri metrom visokim slapom v svoji notranjosti. Krožna in učna pot nas kasneje vodi tudi po Ponikovskem krasu skozi gozd in preko majcenega kraškega polja s požiralnikom.
Jamo, ki je stara več kot tri milijone let, je izdolbel tok potoka Ponikvica. Ta pred jamo ponikne, iz nje pa priteče z imenom Peklenščica. Zaradi sušnega obdobja sedaj nismo imeli težav s tem, da bi bila jama poplavljena in smo se lahko brez težav po 1159 metrov dolgi poti skozi jamo sprehodili. Vodička pove, da se je že zgodilo, da je bila zaradi poplav jama za obiskovalce nekaj časa zaprta. Lahkotno speljana in lepo vzdrževana pot je zanimiva že zaradi tega, ker se moraš na nekaterih predelih prav izogibati jamskim skulpturam, ki krasijo čarobno kraško jamo. Ker voda s seboj prinaša različne snovi, so kapniki v jami obarvani v različnih odtenkih rdeče in rjave barve, nekod je moč opaziti tudi lišaje, mahove in alge, ki v tem temnem svetu uspevajo.
V jami tako spoznamo tako vodno kot suho kraško jamo, saj je sestavljena iz dveh etaž. V spodnjem, vodnem delu jame pot poteka ob potoku Peklenščica in takrat je šum vode stalno prisoten. Popolno tišino smo doživeli le v Tihem rovu, kjer je akustika neverjetna. Spodnji del nas je nato vodil do največje znamenitosti v jami – do najvišjega podzemnega slapa pri nas, ki je za obiskovalce dostopen iz neposredne bližine.
Zgornji, suhi del jame pa krasijo raznolike kapniške oblike, ki se jih kar ne moremo prenagledati. Ta, kapniško bogatejši del jame krasijo špagetom podobni kapniki, veliki stalaktit, ki spominja na šop banan, čebulaste kapnike, ponvice in velike kapniške orgle. Nad potjo, ki vodi v zgornji del jame, se boči naravni most, ki je nastal z združitvijo dveh sigastih grebenov.
Vodička razkrije, da so pred časom, ko jama še ni bila tako dobro zavarovana, nepridipravi dele kapnikov odnesli s seboj in to naravno znamenitost sramotno oskrunili. Kar nekaj časa je preteklo, da je jama za obiskovalce odprta, to se je zgodilo šele leta 1972, ko jo je za obiske turistov usposobilo Turistično društvo Šempeter v Savinjski dolini. Na njihovo pobudo so jo prvi raziskali jamarji iz Prebolda in Ljubljane. Pri raziskovanju jame se je leta 1969 smrtno ponesrečil mladi jamar Anton Suwa. V spomin nanj so v jami postavili spominsko ploščo in po njem poimenovali Suwin rov. Ko so jamarji raziskali jamo, so člani turističnega društva začeli napeljevati elektriko in urejati poti. Leta 1997 pa so za obiskovalce odprli tudi del jame, ki je bil prej dostopen samo za jamarje.
Na koncu nas je po besedah vodičke pot vodila v 'nebesa' – ponovno smo se dvignili v svet svetlobe in zelenja ter pot nadaljevali skozi gozd. V mesecu marcu so sicer med vikendi trije možni termini za oglede; ob 11.00, 13.00 in 15.00, za obisk pa se je treba naročiti le v primeru večjih skupin.
