Že od nekdaj sem bila morski človek. Čeprav obožujem tudi hribe, kjer najdem prav poseben mir, mi morje daje neko drugačno, zares edinstveno notranje zadovoljstvo. Šum ocena, šelestenje palm, vonj po borovcih, oglašanje škržatov in spokojnost podvodnega sveta, ki ga lahko doživim med potapljanjem na dah, še bolj pa med potopi z jeklenko, je nekaj, kar mi napolni srce in izklopi glavo kot nič drugega na tem svetu.
Ko sta bila otroka manjša, sem rada obiskovala večje turistične kraje, kjer se je veliko dogajalo. Ker smo večino poletnih dopustov kampirali s šotorom, se mi je zdelo super, da ima kamp otroška igrišča, kakšne animacije za otroke, kot so ustvarjalne delavnice in mini disko, tudi bazen je bil dobrodošla popestritev. A večja kot sta otroka in starejša kot sem sama, bolj stremim k miru. K manj obiskanim, manj hektičnim mestom in čim manjšim kampom.
Na lokalnem otoku veljajo določena pravila oblačenja
In prav mirnost, preprostost življenja in umaknjenost od divjega ritma zahodnega kapitalističnega sveta so nekaj, kar me je na Maldivih prevzelo že prvič, ko sem jih obiskala. Verjetno tega ne bi začutila (vsaj ne v takšni meri), če bi dopustovali v resortu, torej na zasebnem otoku in ne na lokalnem. Kjer turisti sobivamo z domačini. Ki so neverjetno prijazni in ustrežljivi. Tako odrasli kot otroci. Zato se mi osebno zdi prav, da tudi sama vrnem to spoštovanje na način, da se kljub večji toleranci in manj strogim pravilom glede oblačenja turistov ne razgaljam pretiroma in sem vsaj kolikor toliko zakrita. No, podobnega mišljenja pa vsekakor niso Rusinje, ki so nekaj dni po našem prihodu preplavile otok.
Ko sem bila torej povsem navdušena, kako malo turistov je na otoku, in prepričana, da bo tako tudi ostalo preostanek našega bivanja, je na Maldivih očitno pristalo rusko letalo. In precej potnikov s tega letala je nato prišlo ravno k nam na Ukulhas. Na plaži je bilo kar naenkrat zasedenih res veliko ležalnikov. Po vodi se je pogosteje kot v prvih dneh vozil vodni skuter. Glasba v edinem baru na plaži je postala bolj glasna. Mimogrede: včeraj in danes sem slišala že dva balkanska hita! Kar nisem mogla verjeti svojim ušesom!
Ruske turistke in njihove foto seanse
A vrnimo se k ruskim turistkam. Ki na pol gole hodijo po plaži, nič kaj pretirano oblečene pa niso niti za sprehode po otoku. Skratka, srkam zvoke valovanja morja in šelestenja palm, medtem ko ležim na ležalniku v njihovi prijetni senci, ko mi pogled uide na levo, kjer postavna temnolasa mladenka v kopalkah, ki so več razkrivale kot pokrivale, pozira drugi postavni svetlolaski, ki prav tako nosi takšen mini bikini, da bi ga verjetno še moja sedemletna hči komaj spravila nase. In potem sledi … 20-minutno fotografiranje iz vseh možnih zornih kotov. Na vsake toliko se prestavita nekaj metrov nižje po plaži, k drugi palmi, ter se fotografirata z drugim rekvizitom. Enkrat z ogromnim klobukom, ki sta si ga izposodili kar pri mimoidoči turistki, drugič s kokosovim orehom, tretjič s palminim listom.
Potem pogledam desno. Tam vidim podoben prizor. Le da ne gre za mlado dekle, temveč ocenim, da za žensko mojih, torej srednjih let (za lažjo predstavo: kmalu bom dopolnila 40), ki pozira … Svoji hčerki, stari toliko, kot je stara moja hči, bi rekla. Torej ocenim, da ima kakšnih 10 let. Hm … deklica fotografira svojo mamo, ki v kopalkah pozira v tej in oni pozi, skoči v zrak, teče po plaži in tako dalje. Ta prizor me ne zabava. O tem prizoru bi imela kot mama, ki daje vzor svojim otrokom, sploh hčerki, veliko povedati sama pri sebi in v kolumni. Pa ne, da sem neka čistunka ali kaj … Ampak ne bom, tokrat bom modro molčala.
Tako malo, a hkrati tako veliko
Sem sem prišla po svoj mir. Sem sem prišla po precej pestrem letu ali dveh, ki sta za mano, malce resetirat svojo dušo, srce in glavo. Sem sem prišla dodelat to verzijo sebe, na kateri tako trdo delam in jo gradim že zadnjih nekaj let. Sem sem se prišla ukvarjat s sabo in s tem, kakšen človek želim biti, kako želim preživeti preostanek tega enega življenja, ki mi je dano. Tukaj sem z družino, da se kakovostno družimo in še bolj povežemo. Zato polna plaža pomanjkljivo oblečenih Rusinj, ki imajo dolge fotografske seanse ravno opoldne pod žgočim ekvatorskim soncem, ni pomembna.
Težko je opisati z besedami, koliko mi ta otok daje na duševni ravni. Kako drugače, bolj pomirjeno in srečno se počutim tukaj. Pa ne, da mi doma kaj manjka, da nisem zadovoljna z življenjem, ki sem si ga ustvarila doma, v Sloveniji. Hvaležna sem za vse, kar imam, tako v materialnem kot (predvsem) nematerialnem smislu. In tudi ponosna sem na vse, kar sem ustvarila, ker sem do sem prišla pošteno, s trdim delom, z odločnostjo in predanostjo. Kot otroku mame samohranilke s precej nizko plačo mi nič ni bilo položeno v zibko, nič mi ni bilo podarjeno. Pa vendar … Tukaj na drugem koncu sveta, kjer več časa preživim pod vodo in v njej kot na kopnem, najdem neko drugačno zadovoljstvo in srečo. Želim si, da bi lahko to odnesla s sabo domov. Da bi ta maldivski 'mindset' uspela ohranjati tudi v preostalih, bolj napornih delih leta ... Ker to bi bil, vsaj zame osebno, zares pohvale vreden podvig.
