Pri meni ni nikoli tlela goreča želja, da uresničim ameriške sanje, kot v javnosti rada kroži fraza. Ne morem pa zanikati, da me dežela na drugi strani Atlantika ni zanimala. Morda je bila le radovednost kriva, da sem se za štiri mesece življenje v Sloveniji zamenjala za življenje v ZDA. Kot vemo, so tam življenjski stroški precej višji od stroškov, ki smo jih vajeni doma, da zdravstvenega zavarovanja raje ne omenjam.
Delo sem si lahko izbrala sama na podlagi seznama podjetij, ki jih ima na svoji spletni strani naštete družba Nomago. So namreč slovenski posredniki in organizatorji tovrstnega dela. V zameno za približno 2.100 evrov so nam priskrbeli povratne letalske karte, nas vodili skozi postopek pridobivanja vize, nam uredili zdravstveno zavarovanje, organizirali intervju z bodočimi delodajalci in na sploh bdeli nad celotno birokratično zmedo.
Ne bom lagala; vsa dokumentacija mi je vzela veliko časa in tudi denarja. A vse je odtehtalo, ko sem po skoraj enodnevnem potovanju končno prispela v kamp, kjer sem nato preživela nekaj več kot tri mesece.
Družinski kamp Rockywold–Deephaven se nahaja na idilični lokaciji ob jezeru Squam v mirnem objemu okoliških hribov. Čeprav se misel na življenje na tako mirni lokaciji, ko se moraš do bližnje "civilizacije" peljati dvajset minut z avtom, za marsikoga zdi nemogoča, lahko povem, da ima tovrsten odklop od hektičnega življenja "tam zunaj" na dušo precej blagodejen učinek.
Zato ne čudi dejstvo, da je kamp med Američani tako priljubljen. Nekatere družine ga obiskujejo že več kot 40 let. Med njimi se je vzpostavila manjša tekmovalnost, saj si vse prizadevajo priti na lestvico zmagovalcev. Čeprav so zneski, ki jih vsako leto pustijo tam, za marsikoga nepredstaviljivi (tudi za mene), jih razumem. Kamp, ki je razdeljen na dva dela, že od leta 1897 ohranja tradicijo, ki jo druga, včasih priljubljena turistična središča, skokovito zgubljajo. V njem se nahajajo lesene hiške različnih dimenzij (prav tako cen), ki so razporejene ob jezeru. Za hiške in tri obroke na dan so gosti odšteli od 5000 do 23.000 dolarjev na teden, kar je sicer za standard, ki ga ponujajo, precej. Vsaka hiška ima tudi svoj dostop do jezera, kjer si obiskovalci lahko izposodijo kajake, vodna kolesa in manjše jadrnice. Zanje so prav tako organizirane številne aktivnosti.
Prav tako so mi bili blizu ljudje, ki sem jih tam spoznala. Približno sto zaposlenih nas je prišlo z različnih koncev sveta; nekaj je bilo domačinov Američanov, večino Mehičanov, nekaj Poljakov in Turkov. Ideja o združitvi dela, zabave in potovanja ni prišla na misel le meni, saj je bilo ta čas v kampu še sedem Slovencev. Kamp je med Slovenci za delo že več let zelo priljubljen, v letih pred pandemijo pa je v njem delalo tudi več kot dvajset Slovencev. Vonj Barcaffeja se je takrat vonjal na vsakem koraku.
Dnevi so v kampu minili zelo hitro, predvsem zaradi dinamike dela, bilo pa je tudi nekaj možnosti za zabavo. Ko smo ravno pri delu; ameriške sanje sem izživela ravno tako, kot je rado predstavljeno v medijih. Da sem lahko po končanem delu uživala v raziskovanju obljubljene dežele, sem tri mesece opravljala delo sobarice. Ali drugače; v šestih hiškah, ki so nama bili s sodelavko pred sezono dodeljene, sem vsakodnevno čistila stranišča in na prav poseben način pospravljala postelje.
Za nekoga, ki ima v Sloveniji opravljen magisterij, to morda ni sanjska služba, a z zavedanjem, da je delo le začasno, se je dalo preživeti. Lahko omenim, da je bila naša urna postavka deset dolarjev na uro, o čemer lahko študenti v Sloveniji trenutno le sanjamo. Prav tako mi je delo omogočalo, da sem prišla v stik z domačini, ki so v hiškah prebivali. Njihova odprtost in zgovornost me je več kot presenetila, predvsem njihovo poznavanje Slovenije. Kar nekaj izmed njih je našo deželo že obiskalo in prav vsi so bili nad njo navdušeni.
S Slovenijo in državo New Hampshire, kjer se kamp nahaja, je mogoče potegniti kar nekaj vzporednic. Največja je zagotovo izgled, saj obe slovita po svoji lepi, zeleni naravi. Prav tako sta obe zelo čisti, po velikosti pa ne izstopata ravno. Tako kot Slovenija v Evropi, New Hampshire v ZDA, predstavlja eno najmanjših in s približno 1,3 milijona prebivalcev tudi eno najmanj naseljenih ameriških zveznih držav. "Živi svobodno ali umri", je njihov uradni moto, ki so ga sprejeli leta 1945. Prislužili so si ga s tem, da so leta 1775 kot prva zvezna država proglasili neodvisnost od Anglije. Gostom sem na vprašanje o domotožju večkrat dejala, da zaradi domače okolice ni razloga zanj.
A dom je le dom. Čeprav sem dneve do vrnitve domov pridno odštevala, je to pomenilo, da sem vse bližje vrnitvi v tir vsakdana in koncu ameriške avanture. Čisto nekaj drugega pa je, ko po daljši odsotnosti priletiš na brniško letališče; vse stvari, ki so te prej motile, hitro pozabiš, saj sprevidiš, v kako varnem in neokrnjenem delu sveta živimo.
