Že dolgo je znano in z raziskavami potrjeno, da v prostorih preživimo približno 90 odstotkov svojega časa. Znano je tudi, da zrak v prostorih največkrat ni ustrezne kakovosti, prenasičen je z ogljikovim dioksidom, v zmesi pa so praviloma prisotni še dušikov dioksid, različni majhni delci, hlapne organske spojine, kemikalije, alergeni, pršice, radioaktivni plin radon.
Slab zrak je enako slabo počutje
Odkar gradimo energijsko varčne, zrakotesne hiše in obnavljamo stare, se je kakovost zraka v domovih še poslabšala. Če je v starejših hišah precejšen del svežega zraka v prostore prišel skozi netesna mesta, predvsem pri oknih, smo mu z gradnjo zrakotesnih hiš in vgradnjo novih zrakotesnih oken v starejše objekte, to preprečili.
In ne nazadnje je potrjena povezava med kakovostjo zraka, ki ga dihamo, in počutjem. Slab zrak pomeni slabo počutje, kakovosten, svež zrak pa zagotavlja dobro počutje. Dolgotrajna izpostavljenost slabemu zraku pa ne vpliva le na počutje, temveč je pogosto lahko vzrok za poslabšanje obstoječih kroničnih obolenj ali pojav novih.
Nihče ne odpira oken vsako uro
Kljub navedenim dejstvom se še vedno premalo zavedamo, da moramo za kakovost zraka v svojih domovih ustrezno poskrbeti sami. Zgolj z odpiranjem oken je to izredno težko. Skorajda nihče oken ne odpre vsako uro za deset minut, da bi ustvaril prepih ter tako omogočil, da svež zrak izpodrine starega, predihanega. Za to preprosto nimamo časa, pozimi pa je to celo zelo neprijetno, saj dom na hitro ohladimo, hkrati pa povečamo potrebe po toploti za ogrevanje.
Rešitev je vgradnja prezračevalnega sistema, če se le da z vračanjem toplote odpadnega zraka ali rekuperacijo, če ne, pa je tudi najbolj osnovno mehansko prezračevanje boljše kot nič, so si enotni strokovnjaki. A nekako se še vedno zdi, čeprav so različni sistemi že dolgo preizkušeni v praksi, da te tehnologije množično še vedno nismo pripravljeni sprejeti.
Neresnic o prezračevanju je precej
O prezračevalnem sistemu še vedno kroži veliko neresnic, nekatere med njimi so postale že miti. Poglejmo in ovrzimo jih le nekaj.
Če bom imel prezračevalni sistem, nikoli več ne bom odprl oken – najpogostejši mit, ki nima nobene osnove. Okna lahko odpremo kadarkoli in prezračevanje ugasnemo. Vendar za to ni potrebe, še posebej pozimi ne, ko je zunaj mrzlo, in poleti, ko je vroče.
V ceveh prezračevalnega sistema se nabira nesnaga, zato je škodljiv – v pravilno načrtovanem in delujočem sistemu se to ne bo zgodilo. V sistem prezračevanja vstopa suh zrak, ki potuje po ceveh do prostorov, pretok pa je stalen, zato se zrak nikjer ne zadržuje. Pred tem gre skozi filtre, kjer se očisti nečistoč, prašnih delcev, celo alergenov. Ker je v ceveh suho, pogojev za razvoj mikroorganizmov v njih ni.
Delovanje rekuperatorja je dražje, kot so njegovi prihranki – sodobne naprave za delovanje porabijo zgolj nekaj evrov na mesec, kar je v primerjavi s tem, koliko manj toplotnih izgub imamo, ker nam ni treba odpirati oken, izjemno malo.
Prezračevalni sistem je glasen, iz njega ves čas piha - glasnost delovanja je odvisna od kakovosti sistema in njegove izvedbe. Ta mora biti takšna, da pihanja zraka v prostor sploh ne občutimo in delovanja naprave ne slišimo.
Prezračevalni sistem povzroča presuh zrak – pri pravilno dimenzioniranih sistemih te težave ni, saj se pri ustrezni izmenjavi zraka v prostoru brez težav lahko vzdržuje relativna zračna vlažnost med 40 in 60 odstotki.
V grobem ločimo tri vrste prezračevanja
Lokalno prezračevanje, decentralni sistem in centralni sistem prezračevanja. Prvi se skoraj ne uporablja več, saj ima slabe izkoristke pri izmenjavi zraka, hkrati pa zelo omejen obseg delovanja, samo nekaj kvadratnih metrov na posamezno enoto.
Centralni sistem prezračevanja je sestavljen iz ene večje enote (rekuperator), iz katere je speljano na desetine metrov dovodnih in odvodnih cevi do in iz vsakega prostora. Zaradi nujne vgradnje cevnega sistema ga največkrat vgrajujemo v novogradnje in redkeje v obstoječe hiše.
Decentralni sistem prezračevanja pa je sestavljen iz več posameznih enot. Bistvena razlika med decentralnim in lokalnim prezračevanjem je v tem, da vgrajene enote prvega delujejo usklajeno prek centralne regulacije. Ta meri razmere v prostoru in samodejno prilagaja delovanje posameznih enot v posameznih sobah. Ker enote delujejo reverzibilno, se podtlak in nadtlak v objektu izenačujeta, zato lahko prezračimo prav vsak kotiček hiše ali stanovanja – identično kot pri centralnem sistemu.
Izbiramo lahko med različnimi decentralnimi sistemi:
- higrosenzibilni sistem, pri katerem se zrak izmenjuje brez rekuperacije, glede na trenutno zračno vlago v prostoru,
- sistemi z rekuperacijo, pri katerih izstopni zrak odda toploto vstopnemu, s čimer se zmanjšajo toplotne izgube pri prezračevanju, saj hladnega vstopnega zraka ni treba dodatno ogrevati in zato rabiti energije,
- hibridni sistem, ki je nekakšna mešanica med higrosenzibilnim sistemom in sistemom z rekuperacijo.
Reverzibilne enote in ventilatorji
Decentralni prezračevalni sistem z rekuperacijo je sestavljen iz več dvosmernih (reverzibilnih) enot, ki jih namestimo na zunanje stene posameznih prostorov v hiši ali stanovanju. Skozi stenske vhodne enote v bivalnih in spalnih prostorih vstopa svež zrak, del sistema pa so tudi ventilatorji, ki iz kuhinje, kopalnice in drugih servisnih prostorov skozi prezračevalne jaške ali neposredno skozi zunanji zid odvajajo izrabljen zrak.
Načrtovanje je ključno
Da bi sistem deloval nemoteno in učinkovito, mora biti pravilno načrtovan, nameščen na pravih mestih in pravilno dimenzioniran. Le tako lahko zagotovimo enakomerno prezračevanje vseh prostorov in praktično vseh kotičkov v njih. Reverzibilne rekuperatorske enote ob sočasni smeri delovanja ustvarjajo zračne poti, kjer se celotna prostornina zraka v prostoru izmenja. Bistvo delovanja pa je krmiljenje, za kar skrbi posebna kontrolna enota, ki ves čas meri temperaturo, vlago, vsebnost ogljikovega dioksida glede na količino kisika in prašne delce (PPM) v prostoru, čemur prilagaja smer in čas delovanja posamezne rekuperatorske enote.
Sisteme lahko prilagajamo
Prek krmilnih enot lahko prezračevanje prilagajamo svojim potrebam, denimo uravnavamo nivo relativne vlage v prostoru, nekateri imamo v prostoru radi nekoliko višjo, drugi nižjo vrednost, zadnja novost krmilnih naprav pa je, da delovanje sistema lahko prilagajamo tudi zimskemu in letnemu času.
Prednosti decentralnega sistema so še nižja naložba, boljše prečiščevanje vstopnega zraka v prostor, pri najboljših sistemih so vgrajeni pralni filtri, zato ni treba kupovati novih, nižji stroški, tišje delovanje in dobri izkoristki vračanja toplote. Ti naj bi bili približno 90-odstotni.
Gradbeni posegi niso veliki
Gradbeni posegi so minimalni, če je sistem pravilno načrtovan, izvede pa ga pooblaščena in izurjena ekipa monterjev. Ne glede na to, ali sistem vgrajujejo v novogradnjo ali obstoječo hišo, montaža redko traja več kot en dan.
V obstoječo hišo, ki denimo meri 200 kvadratnih metrov, je za enakomerno in učinkovito prezračevanje treba vgraditi od osem do 10 enot decentralnega sistema, ki pa so različnega tipa, ter dve regulaciji za pravilno krmiljenje sistema. Eno za bivalni in drugo za spalni del.
