Kako torej v stanovanju zagotoviti stalen dotok svežega zraka? Možnosti je več, od centralnega prezračevanja z rekuperacijo ali brez nje, ki ga je najbolj smiselno načrtovati že ob začetku gradnje (vgradnja v obstoječe hiše je smiselna le ob celoviti energijski prenovi), do lokalnega in decentralnega prezračevanja, najbolje z rekuperacijo, ki ga je mogoče brez večjih posegov vgraditi tudi v obstoječe hiše.
Zanje in tudi za večstanovanjske stavbe pa je na voljo še ena, najcenejša, rešitev: prezračevanje s higrosenzibilnimi rozetami na oknih v bivalnih prostorih in z odvodnimi ventilatorji v servisnih.
Lokalno – za hišo ali stanovanje
Higrosenzibilno prezračevanje sicer ne omogoča prezračevanja z rekuperacijo, a je kljub temu v primerjavi z odpiranjem oken veliko bolj energijsko učinkovito, saj sistem natančno dimenzionira pretoke zraka, zato so izgube energije oziroma toplote minimalne.
„V okenske okvirje se vgradijo higrosenzibilne rozete, ki zaznavajo vlago v prostoru, glede na njeno količino pa se odpirajo ali zapirajo reže za zrak. V praznem prostoru je pretok zraka minimalen, če je v njem ena ali več oseb, ki z dihanjem oddajajo precej vlage, pa večji,“ pravijo v podjetju Eurostil.
Med sobami in sanitarnimi prostori mora biti omogočen pretok zraka. To lahko zagotovimo tako, da notranja vrata pri tleh »spodrežemo« za šest do osem milimetrov, druga možnost pa je, da vanje vgradimo tipske odprtine.
Za majhno stanovanje zadostuje en stalno delujoč ventilator, za večje, kjer vgradimo tri ali več higrosenzibilnih rozet, pa dva ali več ventilatorjev. Higrosenzibilne rozete delujejo samodejno, električno energijo za delovanje potrebujejo le ventilatorji.
Vsa dela lahko opravita dva monterja v treh do petih urah, uporabljeni materiali in naprave ne potrebujejo vzdrževanja, enkrat na leto pa je treba pod tekočo vodo očistiti filtre.
Skupno – za večstanovanjsko stavbo
Higrosenzibilno prezračevanje je primerno tudi za večstanovanjske stavbe. Sistem deluje v enakem režimu za vsa stanovanja in ga ni mogoče regulirati ali spreminjati režima obratovanja, saj je ta bistveni del tehnične rešitve.
Izrabljen zrak nato potuje skozi režo pod vrati (ali skozi vgrajeno namensko odprtino v njih) do sanitarnih prostorov in kuhinje, kjer ga ventilatorji odvajajo ven. V večini blokov imajo stanovanja v kuhinji in kopalnicah vertikalni jašek, na začetku katerega je nameščen sesalni ventilator ali napa.
„Na ta jašek se priključi poseben ventilator z regulatorjem pretoka zraka, ki zagotavlja stalen pretok zraka iz stanovanja. Ventilator ima tudi funkcijo intenzivnega prezračevanja; s pritiskom na gumb se kratkotrajno poveča volumen sesanja zraka. Gre za tehnološko dodelan sistem, razvit posebej za sanacije starejših stavb, ki je zelo razširjen v zahodni Evropi,“ navajajo v podjetju E-netsi. Sistem je dobrodošel tudi v fazi takoj po izgradnji objektov, saj omogoča hitrejše sušenje novogradnje.
Cena sistema za stanovanje z vsemi elementi, potrošnim instalacijskim materialom, delom in davkom je od 800 do 1000 evrov. V večstanovanjski stavbi je seveda treba razdeliti tudi stroške za elektriko, ki jo porabijo ventilatorji. Mesečni strošek za povprečno stanovanje ne preseže pol evra.
Se še vedno sprašujete, zakaj bi potrebovali prezračevanje?
Dejstvo je namreč, da ima le malokdo med nami čas vsake tri ali štiri ure za pet do deset minut na stežaj odpirati okna in vrata. Že zato, ker nas ni doma, pozimi pa se temu pogosto izognemo, ker v toplo stanovanje ne želimo spustiti hladnega zunanjega zraka.
Priporočljiva izmenjava zraka je od 0,4 do 0,8 celotnega volumna na uro, odvisno od namembnosti prostora in števila ljudi v njem. Za zdrave in ugodne razmere naj bi sicer v skladu s sanitarnimi in tehničnimi predpisi vsako uro zamenjali kar 70 odstotkov zraka v prostoru, kar pa je praktično nemogoče, saj to pomeni, da bi morali vsako uro vsaj za deset minut narediti prepih.
Več o gradnji obnovi in varčni rabi energije najdete tukaj.
