Eko sklad med drugim z nepovratnimi sredstvi spodbuja tudi gradnjo novih družinskih hiš, a pod precej strogimi pogoji. Od investitorja, ki bi želel za svojo novo hišo dobiti nepovratna sredstva (najvišji možni znesek je 30 odstotkov priznane investicije za do 150 kvadratnih metrov uporabne površine), zahteva, da gradi ne le skoraj nič energijsko hišo (sNEH), temveč tudi, da ta zadosti zahtevam standarda za pasivno hišo.
Povedano nekoliko bolj preprosto to pomeni, da mora novogradnja izpolnjevati zahteve pasivne hiše, med drugim za ogrevanje kvadratnega metra ogrevalne površine ne sme porabiti več kot 15 kWh na leto, obvezno mora imeti vgrajen prezračevalni sistem z rekuperacijo, hkrati pa mora 50 odstotkov vse potrebne energije za delovanje hiše pridobiti iz obnovljivih virov energije, kar je zahteva za sNEH.
Med obveznimi pogoji za pridobitev nepovratnih sredstev je tudi uspešno opravljen test zrakotesnosti, ki ne sme presegati vrednosti 0,6 izmenjave zraka celotnega volumna stavbe v eni uri pri tlačni razliki 50 Pa.
Pogoji za pridobitev nepovratnih sredstev so enaki tudi pri celoviti obnovi starejših hiš, z izjemo dovoljene dovedene toplote za ogrevanje, ki v tem primeru namesto 15 znaša 25 kWh/m² na leto, izmerjena vrednost izmenjave zraka na testu zrakotesnosti pa je lahko 1,2 namesto 0,6.
Kaj je test zrakotesnosti?
Gre za testiranje oziroma preverjanje, koliko zraka nenadzorovano uhaja skozi obod hiše, torej skozi zunanje stene, pri oknih, tleh, skozi streho. Zakaj je to pomembno? Če nam zrak nenadzorovano prehaja skozi zunanji obod hiše, to pomeni, da bomo za ogrevanje in tudi hlajenje porabili več energije kot pričakujemo, oziroma kot so pokazali izračuni v projektu.
Slaba ali nezadostna zrakotesnost lahko pomeni tudi znižanje površinskih temperatur na mestu konvekcijskega preboja, ter posledično nevarnost površinske kondenzacije vodne pare in razvoja plesni. Zaradi slabe zrakotesnosti bo povečano tudi gibanje zraka v prostoru, zmanjšala se bo učinkovitost prezračevalnega sistema. Ta namreč iz določenih prostorov sesa odpadni zrak. Pri tem nastane podtlak, ki povzroči, da skozi netesna mesta v prostore vdira hladen zrak, to pa pomeni neželene dodatne toplotne izgube. Zaradi njegovega vdora se zmanjša tudi tlačna razlika med prostori, v katere se s prezračevanjem dovaja zrak, in prostori, iz katerih se odvaja. Ob manjši tlačni razliki pa je odvajanje izrabljenega zraka manj učinkovito.
Zakaj se odločimo za test zrakotesnosti?
Ne le zato, ker želimo dobiti nepovratna sredstva Eko sklada, eden od pomembnih razlogov, da se odločimo za izvedbo testa zrakotesnosti, je tudi preverjanje kakovosti izvedenih del različnih mojstrov, ki so se zvrstili pri gradnji hiše. S testom ne ugotovimo le, kolikšna je zrakotesnost hiše oziroma koliko izmenjave zraka poteka na uro, temveč lahko z njim odkrijemo tudi mesta, kjer se ta izmenjava dogaja. Tako lahko od mojstrov, ki so odgovorni za ta netesna mesta tudi terjamo, da napake odpravijo.
Pri kateri vrsti gradnje največkrat pojavijo napake pri izvedbi?
Napake pri izvedbi se pojavljajo pri vseh vrstah gradnje, izkušnje pa kažejo, da jih je manj pri montažni panelni gradnji, saj je večino del z vgradnjo oken in pripravo inštalacijskih kanalov in preboje narejenih v nadzorovanih pogojih v proizvodnih halah. Enako vela za sistem gradnje z opažnimi zidaki, v katere se na gradbišču vliva beton ali pa imajo kakšno drugo polnilo. Nekaj več pa je običajno, ne pa nujno, težav pri klasični opečni gradnji in pri gradnji iz penjenega betona. Pri teh vrstah gradnje je izjemno pomembno, da smo za izvedbo del najeli natančne profesionalce, ki vedo, kako se stvari streže.
Kje so najbolj kritična mesta?
Zrak najpogosteje uhaja pri oknih in vratih, pogosto je netesen tudi kamin, če je že vgrajen, kritični so tudi vsi preboji zunanje stene in talne plošče zaradi inštalacij, zrak uhaja tudi pri zračnikih in dimnikih, napake so pogoste tudi pri nenatančno ali pomanjkljivo zlepljenih stikih parnih zapor in ovir, pušča pa lahko tudi na stikih talne plošče in ometov zunanjih sten.
Največ napak je pri vgradnji stavbnega pohištva
Pogoj, da bo test zrakotesnosti pokazal ustrezno vrednost, je vgradnja stavbnega pohištva po sistemu RAL. A izkušnje kljub temu kažejo, da tudi ta sistem vgradnje ne zagotavlja nujno tesnih stikov med oknom in zidom. Napake lahko pripišemo slabi izvedbi mojstrov, ki ali nimajo dovolj izkušenj, ali pa so preprosto površni.
Napake se pojavijo povsod tam, kjer monterji RAL trakov ne spojijo dobro ali pa jih celo sploh ne zlepijo med seboj. Pogoste napake so tako narejene pri stikih v vogalih in na stiku okna z okensko polico.
Pogosta težava so tudi pri tečajih vhodnih in balkonskih vrat ter pri drsnih vratih, pri katerih na primer vodila niso pravilno nastavljena. Ob tem velja poudariti, da je treba obvezno izbrati vhodna vrata z vsaj tremi tesnili, še bolje pa je, če imajo štiri.
Pri vgradnji strešnih oken običajno sicer ni težav, so pa prepogosto vgrajena v ne dovolj suho leseno ostrešje. Med sušenjem se les krči in razteza, z njim pa se „premika“ tudi strešno okno. Rezultat so špranje, skozi katere piha.
Posebno poglavje so dimnik, kamin in inštalacije
Kamini so pogosto izbira ogrevanja v pasivnih hišah, zato je vedno treba izbrati takšnega, za katerega proizvajalec s certifikatom dokazuje, da je zrakotesen. Ker kamin potrebuje tudi dimnik, pa je tu dodatna možnost, da bo skozenj vleklo. Da bi bila zrakotesnost kar največja, bi v pasivnih hišah morali vgrajevati prav za njih namenjene dimniške sisteme, ki imajo rešen tudi prehod skozi izolacijski sloj. Sicer pa mora biti dimnik v celoti ometan ali premazan z gradbenim lepilom.
Kdaj in kako izvedemo test zrakotesnosti?
Test zrakotesnosti lahko naročimo v fazi, ko je hiša povsem zaprta, torej je vgrajeno vse stavbno pohištvo in izdelana fasada. Hkrati morajo biti narejeni vsi potrebni preboji, nameščene parne ovire ali zapore, lahko je že vgrajen kamin in izdelan dimnik, ni pa nujno. Strokovnjaki svetujejo, da test izvedemo preden naredimo talne in stenske obloge, torej preden vgradimo na primer mavčno-kartonske plošče in izdelamo tlake. V tej fazi je lažje odkriti netesna mesta, hkrati pa je napake tudi lažje, hitreje in ceneje odpraviti.
Test izvedejo tako, da na vhodna ali balkonska vrata namestijo ponjavo, v kateri je vgrajen ventilator. Kalibriran ventilator z merilci tlakov prilagaja svojo hitrost vrtenja in s tem uravnava razliko zračnega tlaka v hiši in njeni okolici. Tako se izmeri zrakotesnost objekta, s pomočjo generatorja megle in anemometra pa iščejo točke, kjer uhaja zrak.
Pred tem zaprejo vsa okna in zunanja vrata, notranja pa odprejo, da je tlak po vsej stavbi enak. Zaprejo prezračevalne in kanalizacijske cevi, ter dimnik, če kamin ali peč še nista vgrajena. Večje odprtine zaprejo z napihljivimi žogami, manjše pa prelepijo.
Test mora biti izveden v skladu s standardom
Test zrakotesnosti izvaja veliko ponudnikov. Za katerega se odločimo, je naša odločitev, vendar je treba vedeti, da bo Eko sklad priznal le test, ki je bil izveden v skladu s standardom SIST EN ISO 9972:2015. Za posamezni test pa je treba plačati od 250 do 400 evrov.
Več o gradnji in obnovi najdete tukaj.
Tu gre za subvencioniranje uporabe plastike in drugih nenaravnih materialov, ki omogočajo tesnenje in aktivno prezračevanje. Zanima me tudi, če se je kaj povečalo obolelih zaradi plesni. Les pa tko fajn diha in je obnovljiv material. Eh.