Res je, če lesena okna, enako velja tudi za leseno fasado in v les oblečene napušče in nadstreške, še pred vgradnjo ali pa po njej premažemo s površinskimi premazi, bomo imeli vsa naslednja leta z njimi precej dela.
Zakaj? Površinske premaze za les, ne glede na to, katere izberemo, je treba na dve do pet let obnavljati. Pogostost je odvisna od izpostavljenosti lesa vremenskim vplivom in kar je še pomembneje, možnosti, da les napadejo glive in insekti.
Premazi ne ščitijo pred glivami in insekti
Napačno je namreč prepričanje, da bodo površinski premazi les ščitili pred glivami in insekti. Njihova edina pomembna vloga je, da preprečujejo oziroma upočasnijo izpiranje biocidov iz lesa. Z biocidi namreč les zaščitimo globinsko, ti pa se z vodo iz njega izpirajo, zato tudi globinska zaščita ni nujno večna.
Premaz je treba obnoviti. To pa pomeni, da je treba površino lesa čim bolj natančno obrusiti. S tem odstranimo stare nanose in površino tudi očistimo. Na večjih površinah lahko uporabimo električne brusilke z brusnim papirjem, težje dostopne dele, predvsem robove in vogale okenskih okvirjev in kril, pa je treba obrusiti ročno. Če bi delo hoteli opraviti res natančno, bi okna morali demontirati, kar pa naredi redko kdo.
Sledi nanos površinskega premaza, ko je ta suh, ponovno rahlo brušenje in potem še en namaz. Vse skupaj pomeni kar precej dela, pa tudi stroški niso zanemarljivi, vse skupaj pa bo treba čez nekaj let ponoviti.
Se takšnemu vzdrževanju oken in drugega lesa na hiši izognemo?
Vsekakor. Vse lesene elemente lahko vgradimo nezaščitene in jih takšne tudi pustimo dolga leta. Izpolnjeni pa morajo biti nekateri pogoji.
Preden se odločimo za lesena okna ali fasado je dobro nekaj vedeti o lesu in na podlagi tega izbrati primernega. Les je razporejen v razrede ogroženosti, ki jih zanj pomenijo glive in insekti. Na hiši je zato pametno izbrati lesove, ki spadajo v prvi in drugi evropski razred ogroženosti, to so macesen, hrast, bor in smreka, ki ima zelo goste letnice. Ti lesovi so največkrat izpostavljeni le insektom, najpogostejši med njimi je hišni kozliček, lesovi v drugem evropskem razredu pa še glivam modrivkam in redkeje glivam razkrojevalkam.
Oboje se bodo na lesu razvijale, če je v njem stalno prisotne dovolj vlage, hkrati pa les nima možnosti, da bi se po dežju naravno hitro posušil. Torej moramo poskrbeti, da vlage ne bo, sušenje pa omogočeno. Na naravno zašito lesa pa vpliva tudi čas sečnje, njegovo sušenje in pravilna vgradnja.
Pravilna izbira in vgradnja lesa brez zaščite
Izbirali naj bi prej omenjene lesove, ki jih sekajo pozimi, ko je v njih manj hranil, zato je manj privlačen za insekte in druge škodljivce. Pred vgradnjo mora biti les dovolj suh, lahko je sušen naravno, kar traja dlje, lahko pa izberemo tehnično sušen les. Pomembno je tudi da so na primer okna in tudi deske za fasado narejene le iz jedrovine, beljava pa je odstranjena, saj je ta pravi raj za razvoj insektov in gliv.
Pri vgradnji moramo zagotoviti, da bo voda z lesa lahko hitro odtekala, hkrati pa ne vanj prodirala po prečnem rezu. Zato strokovnjaki svetujejo, da deske fasade vgradimo vzdolžno, zgornji prečni rez pa zaščitimo z napuščem ali nadstreškom, lahko pa le z letvico. Deska ne smejo segati do tal in biti v neposrednem stiku z zeljo, pritrjene pa morajo biti na konstrukcijo, da lahko zrak za njimi kroži. To je izjemno pomembno za hitrejše sušenje po dežju.
Nezaščitene fasade zdržijo tudi 40 let
Izkušnje iz Avstrije, kjer je tako vgrajenih lesenih fasade zelo veliko, potrjujejo, da te zdržijo vsaj 40 let. Kar pa je precej več, kot lahko rečemo za katero koli tankoslojno fasado. Nobena od teh fasad ni zaščitena z ničemer, les tudi globinsko impregniran ni, kaj šele površinsko premazan. Res pa je, da so vse te fasade sive, saj je les zaradi zunanjih vplivov na površini sam ustvaril zaščitni sloj sivosrebrne patine. Prav ta pa marsikoga odvrne od tega, da lesa ne bi zaščitil, saj mu njen videz ni všeč. Zato les zaščiti in si v naslednjih letih zagotovi precej dela z obnovo te zaščite.
Da pravilno odbranega v pravem času sekanega, dobro sušenega in vgrajenega lesa ni treba zaščititi z ničemer, tudi z globinsko impregnacijo ne, so že večkrat povedali tudi strokovnjaki z oddelka za lesarstvo biotehniške fakultete. Pravijo tudi, da popolnoma nestrupenega zaščitnega pripravka za les ni, saj vi vsebujejo za človeka bolj ali manj strupene snovi.
Učinkovita je le globinska impregnacija
Zaščito lesa z različnimi pripravki priporočajo le, če izberemo manj odporne lesove in če jih ne moremo zaščititi konstrukcijsko, torej s pravilno vgradnjo. V tem primeru je najbolj učinkovita globinska impregnacija z biocidi, ki so skupno ime za fungicide in insekticide. Ti bodo prodrli en centimeter v globino lesa. Če se odločimo za namakanje lesa v biocidih, bodo ti v globino prodrli le pol centimetra, z biocidnimi premazi pa smo naredili bolj malo.
Globinsko impregnacijo nadgradimo še s površinskimi premazi, da, kot že rečeno, preprečimo izpiranje biocida iz lesa. Tako les zavarujemo pred zunanjimi vplivi.
Zaključimo lahko, da z lesom, ki ga boste vgradili popolnoma nezaščitenega in pri tem izpolnili vse pomembne pogoje, desetletja ne bo nobenega dela, z lesom, ki ste se ga že pred vgradnjo ali po njej odločili premazati, pa boste imeli delo vsakih nekaj let.
Več o gradnji in obnovi najdete tukaj.
Dobrodošli na najboljšem spletnem mestu za zmenke -- www.Hosset.Com