Ker ne berem črne kronike, negativne novice pa ponavadi samo preletim, da se mi ne usedejo pregloboko v dušo, me je še toliko bolj zadelo.
Samo izrekanje sožalj se mi je vedno zdelo premalo. Toda kako pomagati človeku, ki žaluje, in mu hkrati dati dovolj prostora, da v miru predela svoje občutke? Kako biti dovolj empatičen, pa vendar ne vsiljiv? Upoštevajte naslednja tri zlata pravila pomoči žalujočemu:
Pripovedovanje celi
Če boste žalujočemu izrekli sožalje in že v naslednjem hipu preklopili na drugo temo, to zagotovo ni izraz sočustvovanja. Ne ignorirajte njegove bolečine, temveč ga previdno povprašajte o umrlem. Če boste zaznali, da vam želi povedati zgodbo o tem, kako je izgubil ljubljeno osebo, mu vsekakor prisluhnite, saj pripovedovanje celi rano žalujočega. Toda previdno: če boste zaznali, da je bolečina prevelika in še ni pripravljen na pogovor o tragičnem dogodku, ne drezajte vanj s vprašanji.
Ko smo ranljivi, smo veliko bolj občutljivi tudi na telesni dotik. Če torej želite žalujočemu "odvzeti" nekaj bolečine, ne omahujte in ga objemite ali potrepljajte po rami. Naj tudi vaša telesna govorica sporoča: težko mi je zate in tukaj sem, da ti pomagam preživeti te težke trenutke. Seveda pa z dotiki nikar ne pretiravajte, da žalujoči ne bo dobil občutka, da ga pomilujete.
Bodite razumevajoči
Čustvena zrelost pomeni tudi to, da vemo, kaj je v kakšnem trenutku primerno vedenje. Če veste, da je pred nekaj tedni sodelavcu umrla mama v prometni nesreči, v njegovi prisotnosti ne boste na veliko razpredali o prometni nesreči, ki je aktualna novica medijev. Bodite razumevajoči in v navzočnosti žalujočega raje najprej premislite, kako bo to doživel on, preden izrečete stavek ali besedo, ki lahko odpre še svežo rano žalujočega.
Kolumnistka izraža lastno mnenje, ne mnenj uredništva.
