Mama je ni zaščitila niti pred spolno zlorabo

Vaše otroštvo je bilo precej težko, imeli ste hudo prometno nesrečo, poleg tega pa vam je smrt vzela še bratca. Kako ste doživljali to?
Moje otroštvo je bilo podrejeno duhovnim ekspedicijam moje mame, kar naju je vodilo po celem svetu. Krščena sem bila v šestih verah. Takrat mi je bilo vse to ekstremno naporno, zdaj pa sem neskončno hvaležna za to izkušnjo, saj sem poleg vseh mogočih šarlatanov spoznala tudi izjemne mojstre, zdravnike kitajske tradicionalne medicine, ajurvede, vrhunske specialiste in že od petega leta naprej nabirala znanje, ki ga zdaj združujem z dognanji anti-aging medicine. Tako da sem se že od otroštva naprej intenzivno pripravljala na delo, ki ga opravljam zdaj, ter nabirala kilometrino. Ja, tudi prometna nesreča je bila pravzaprav darilo. Hoteli so mi odrezati nogo, imela sem hudo poškodbo križnice, ponovno sem se morala naučiti hoditi, sledila so leta rehabilitacije ...  Zato sem se začela ukvarjati z jogo, sanirala sem svoje poškodbe do te mere, da se je nemogoče spremenilo v mogoče. Pri osemnajstih je bilo še neverjetno misliti, da bom lahko izvajala jogo, zdaj jo učim. Bratec mi je umrl pri šestnajstih letih in to me je popolnoma sesulo. Ne samo smrt, vse, kar je sledilo. Potrebovala sem mnogo let, da se mi je zacelilo srce, da ne jokam več, ko izgovorim njegovo ime. Veliko lažje je rehabilitirati telo kot takšne rane.

Najstniška leta najbrž niso bila nič lažja, kako ste se dojemali kot najstnica?
Nisem se imela časa dojemati (smeh). Bila sem popolnoma okupirana s skrbjo za preostala dva bratca pa s spremljanjem mame na duhovnih potovanjih in z reševanjem njenih čustvenih težav. Ni mi bilo dovoljeno razvijati svoje identitete.

Zakaj ste morali prevzeti vlogo mame?
Ker je bila mama preveč zaposlena z iskanjem Boga in nebes, sem morala biti jaz tista, ki je skrbela za to, da na Zemlji stvari tečejo. Po smrti njenega tretjega sina se je od nas oddaljila ter začela ogromno potovati sama. V enem letu je bila na primer kar trinajstkrat v Izraelu in nekajkrat v Indiji. Jaz pa sem hodila v gimnazijo, takoj po koncu tekla v šolo, pripravljala kosilo, delala z njima domače naloge, ponoči pa svoje …

Kakšen je zdaj vaš odnos z mamo in kakšen z očetom?
Z mamo sem dobro leto nazaj prekinila vse stike. Dr. Zoran Milivojević, s katerim piševa knjigo, mi je pomagal odpreti oči, da sem ne samo videla, kako nezdrav in škodljiv  je ta odnos zame, ampak tudi, kako sem se kot levinja borila za svojo mamo, čeprav me ona ni nikdar zaščitila. Niti pred spolno zlorabo. Še vedno jo imam zelo zelo rada, ampak končno imam rada tudi sebe in se znam varovati. Z očetom pa sva se neznansko zbližala. Tudi on se je krivil, da me ni znal zaščititi, da me ni iztrgal iz okolja, v katerem sem živela. Nikoli ni razumel, zakaj se vedno vračam k mami, tudi po tistem, ko mi je sredi noči vrgla vse obleke skozi okno. Veliko sva se pogovarjala o tem času in zdaj razume, da mi je bil v primerjavi z mamo tujec. Od petega do desetega leta ga sploh nisem smela videti, zato ga nisem videla kot primarno družino, k njemu sem se šla le spočit. On je bil moj sanjski svet. Bratci in mama pa moj realni svet, moja obveznost in odgovornost.

Kdaj ste se posvetili duhovnosti, kaj vas je pritegnilo?
Kot sem že omenila, sem se duhovnosti neprostovoljno posvetila pri petih letih, pri devetnajstih pa sem bila tako utrujena od nje, da o njej nisem hotela slišati nič več. A zaradi posledic prometne nesreče in številnih alergij, ki so nastale, ker sem bila podvržena toliko ekstremnim dietam (z mamo sem se morala prehranjevati strogo makrobiotično, presno, vegansko …), sem morala najti način, kako sanirati svoj organizem. Iz ropotarnice številnih znanj, ki sem jih dobivala z mamo, sem izluščila zakladnico starodavnih modrosti o pomlajevanju in regeneraciji ter se posvetila tako imenovani praktični duhovnosti. 

Kdaj ste napisali prvo knjigo?
Pri šestindvajsetih sem začela pisati knjigo Zamenjam razsvetljenje za hiter vibrator, a sem jo za dve leti pospravila v predal. Ko je izšla, je bila štirikrat razprodana. Zdaj vsi bralci čakajo obljubljeno nadaljevanje. To knjigo mnogokrat opišem kot malinovec, saj sem marsikaj razredčila in omilila, ker sem čuvala mamo. Nadaljevanje bo brez vseh vatk, iskreno in resnično. Zato tudi najbrž toliko odlašam z njim.

Kako vam duhovnost pomaga pri vsakodnevnih razmerjih z ljudmi?
Odnosi so naše največje ogledalo, zato so naše največje darilo in učitelji. Duhovnost me je naučila predvsem tega, da sprejemam odgovornost za svoje življenje in da preteklosti ne dolgujem niti trenutka sedanjosti. Da sem iskrena v svojih občutkih in da jih najprej prediham sama pri sebi, preden vzrok za njih naprtim nekomu drugemu. Naučila me je, da sem oprostila vse, saj sem se s tem osvobodila, ter da imam lahko nekatere ljudi rada bolj od daleč, druge pa od blizu. Obkrožena sem s čudovitimi ljudmi, za katere sem neskončno hvaležna, bolj čutim to hvaležnost, lepše mi je. V odnosih si zdaj upam iti res v globino, se odpreti brez strahu, da bom morda prizadeta. V življenju ni zagotovil, da kdaj ne bomo padli, ampak kamorkoli pademo, pademo na mehko.

Letos aprila ste postali ločenka, a menda vam novih snubcev ne manjka. Vas je nekdo res zaročil že dva meseca po razhodu z možem?
Ne, ni bilo čisto tako. Eno leto po razhodu z možem sem po dveh in pol mesecih zveze na novoletno noč dobila zaročni prstan, ki pa ga nikoli nisem nosila. Takrat sem bila še uradno poročena, ni se mi zdelo niti prav pa prehitro je bilo vse skupaj, čeprav je bilo zelo romantično, lepo in pogumno izvedeno. Veliko sem morala dihati, da sem sprejela odločitev, da prstan vrnem. Bila je pravilna izbira za oba. Ostali so lepi spomini, ogromno sem se naučila. Predvsem poslušati sebe in ostati to, kar sem, ne glede na to, kako vabljivo se sveti varnost.

Kakšen moški bi vas osvojil, kakšne lastnosti mora imeti?
Po vrnitvi tistega prstana sem se odločila, da bom dolgo, dolgo samska. Ko sem konec aprila na Kreti spoznala Giorgosa, sem se počutila najboljše, najbolj polno v življenju. Pisatelj Jorge Bucay pravi, da celovita oseba, ki ne potrebuje drugega, pritegne nekoga enako izpolnjenega, da lahko z njim deli, kar je in ima. Prav s tem, s to celostjo, me je očaral. Je arhitekt in lastnik najbolj priznane restavracije na otoku. Ta strast do njegovega dela me je najbolj prevzela. To, kako globok in velik človek je, istočasno pa zabaven, navihan in hudomušen kot otroček. Prevzel me je s tem, kako zvest je sebi, izpopolnjen in samostojen in kako si vse to upa spustiti in se zliti v dvojino. Kako si dovoli čutiti in izražati čustva, kako nikoli ne dela dram, ampak le neguje ljubezen. Popolnoma pa me je osvojil s tem, da mi ne samo pusti, ampak me podpira, da sem lahko vse, kar sem. Me sprejema, ko sem najbolj močna ali pa najbolj ranljiva. In pa s tem, da je neizmerno ponosen na moje delo in najboljši učenec joge, kar sem jih imela.

Si želite imeti otroke?
Ja, ko bo čas za to. Moje tečajnice, ki so že ali pa bodo v kratkem mamice, me že ves čas sprašujejo, kdaj jih bom imela, in navijajo za ta korak, saj vedo, da bom potem naredila DVD za nosečnice in mamice, zagotovo pa bom napisala kuharsko knjigo s superživili za malčke.