Sedmi mesec
Približno pri tej starosti se začne premikati po vseh štirih. Nekateri dojenčki tega nikoli ne počnejo, vendar pa to še ne pomeni, da je z razvojem kaj narobe. Iz položaja na vseh štirih lahko izteguje eno ali drugo nogo vstran in kmalu ugotovi, kako se lahko samostojno, brez pomoči staršev, usede z zasukom na eno stran. Približno pri tej starosti otrok v gibanju res postane svoboden ter ima vse možnosti za raziskovanje in odkrivanje okolja. Vendar pa ni nujno, da se vse to res zgodi do sedmega meseca. Do vsega opisanega lahko pride tudi precej pozneje, pa je še vedno v mejah normale. Ko je otrok enkrat sposoben, da se po vseh štirih premika po prostoru, je le še vprašanje časa, kdaj se bo začel dvigovati ob opori in se postavljati na noge.
Dojenček se postavi na noge
Prvi poizkusi stoje se začnejo, ko se otrok z rokami poskuša povleči gor, da bi se postavil na noge. Ko se nanje postavi, se še ne zna kontrolirano spustiti nazaj na tla, zato se spusti in pade nazaj na zadnjico. S čedalje več ponovitvami se otrok nauči odriva od nog in se ne vleče več gor z rokami, tudi spuščanje nazaj na podlago sčasoma postane postopnejše in bolj načrtovano, zato moramo otroku omogočiti čim več svobodnega gibanja po prostoru in ga ne smemo omejevati. Prva stoja je vedno nekoliko nestabilna in širokobazna. Čim večkrat to ponavlja, tem več stabilnosti in ravnotežja pridobiva. Na začetku se drži z obema rokama, pozneje samo še z eno in na koncu stoji brez držanja z rokami. V rokah lahko drži igračo in se z njo igra (vendar ne med hojo). Če ga kakšna stvar posebej zanima, pa je previsoko, da bi videl, se dvigne tudi na prste, in ko poteši radovednost, se spusti nazaj na cela stopala.
Prva hoja je negotova
Otrok se najprej nauči hoje vstran, pri čemer si pomaga z oporo rok na različne predmete v okolici, najprej z obema rokama, nato samo z eno. Ko otrok za hojo ne potrebuje več opore rok, kar pomeni, da je pridobil dovolj stabilnosti in ravnotežja ter vso težo prenese na noge, začne hoditi naprej, in ne več vstran. Prva hoja je negotova, širokobazna, s pomanjkanjem stabilnosti in ravnotežja, roke so visoko in komolci rahlo za linijo ramen, tudi medenica še ni čisto poravnana s telesom, vendar je rahlo bolj nazaj. Hoja počasi postaja bolj gotova in stabilna, roke se spustijo, medenica se poravna in tudi ravnotežni odzivi se izboljšajo. Otroka nikakor ne vodimo okrog tako, da bi ga držali za obe roki, saj ga s tem »obesimo« na svoje roke in mu odvzamemo občutek za težo ter hkrati možnost za izboljšanje stabilnosti in ravnotežja.
