Po potepu po Aziji se vračate na glasbeno sceno. Kakšne glasbene izkušnje vam je prinesla ta dežela?
Morda ne toliko glasbenih izkušenj, kot mi je prinesla življenjskih. Je pa res, če si v novem okolju, obkrožen z novimi ljudmi, dobiš precej sveže inspiracije. To sem seveda s pridom izkoristila in v Aziji napisala kar nekaj skladb za svoj prihajajoči album.
Bomo lahko na albumu slišali tudi kaj azijskih primesi?
Ne maram predalčkanja, ampak, če se moram opredeliti, se bodo na albumu prelivale pop rock vode. Pristna azijska glasba mi je sicer všeč in sem si nakupila ogromno njihovih plošč, a se mi zdi, da za slovensko občinstvo ni primerna, saj jim ni blizu.
Pred vrnitvijo na glasbene odre ste iskali bend, ki bi vas spremljal. Kako ste se ujeli s fanti, ki ste jih izbrali?
Da, iskala in našla. In sicer pet fantov, ki so poleg tega, da so talentirani in izkušeni, tudi prijetni ljudje. To se mi zdi zelo pomembno, saj bend ne more funkcionirati, če ni dobre energije. Konec koncev pri nas ne moremo govoriti o milijonih zaslužka, ki v tujini velikokrat držijo neki bend skupaj.
Kakšna bo njihova vloga na odru?
Njihova naloga bo spremljanje Mirne Reynolds na nastopih. Glasba v živo je namreč nekaj povsem drugega od matric in mislim, da si vsak glasbenik želi svojega benda.
Kdaj boste stopili na oder?
Prvi nastopi so planirani za jesen. Glede na to, da igramo za pop izvajalce malce nenavaden repertoar, ki ga sestavljajo predvsem evergrini 80. in 90. let, sem prepričana, da bo nastopov veliko, saj je to glasba, ki ne bo nikoli umrla.
Prvo pesem Nate dajem križ ste v celoti napisali sami. Je osebnoizpovedna?
Da, pesem je moje avtorsko delo, tako kot bodo tudi prihajajoče skladbe. Seveda, ko pišem, pišem o sebi, včasih pa tudi o ljudeh okoli sebe, katerih zgodbe se me dotaknejo. No, Nate dajem križ je popolnoma avtobiografska skladba in veseli me, da se je v njej našlo precej žensk. Po drugi strani pa bi se ob tem lahko zamislili moški, ki nam povzročajo preglavice (smeh)!
S katerim slovenskim izvajalcem bi si želeli zapeti v duetu?
Hmm, to je pa težko vprašanje. Sama namreč mislim, da so dueti sami po sebi brezvezni in da je za dober duet potrebna neka zgodba, namen, priložnost. Če bi se za to odločila, bi najraje zapela z Miranom Rudanom ali Vladom Piljo, saj sta izvrstna vokalista, ki imata poleg tega tudi karizmo.
Prej ste sodelovali s Steffaniom ter Domnom Kumrom. Boste skupaj ustvarjali tudi zdaj?
Trenutno nimamo skupnih projektov, vizij in ciljev. Odločila sem se, da bom odslej zase delala sama, pri aranžmaju in produkciji mi pomaga samo Tomi Valenko. Glede ustvarjanja za druge, pa še vedno veliko delam in sodelujem z mnogimi. V tem smislu bom morda kdaj v prihodnosti tudi z njima.
Na samostojno glasbeno pot se je zdaj podala še zadnja Foxica, Špela Grošelj. Imate kakšen nasvet zanjo?
Edini pametni nasvet, ki ga sama nisem vedno upoštevala in zato trpela posledice, je, da naj si ostane zvesta. Sicer pa je Špela talentirana, karizmatična in lepa punca, ki je v teh letih pridobila na tone izkušenj, zato mislim, da ji ne bo hudega.
Ste morda razmišljale, da bi se Foxice ponovno združile?
Nikoli ni bilo govora o tem, a bolj ko minevajo leta, bolj se mi zdi, da bi bila dobra finta, če bi posnele kakšno skladbo, čisto tako iz heca. Ko smo se razšle, je bilo veliko jeze in zamer, a to s časom, ko lahko na situacijo pogledaš realno, zbledi. Kdo ve, morda pa kdaj še nastopimo skupaj.
V Azijo ste se odpravili čisto sami. Kako to?
Preprosto zato, da vidim, če si upam, če bom zmogla ... In sem.
Nekje sem prebrala, da ste se v Aziji celo poročili …
Ne, to pa ne bo držalo. Prvič slišim tole o poroki. Prišla sem nazaj, brez moža ali fanta in tudi v Sloveniji še nisem našla kaj resnega, kar bi bilo omembe vrednega. Včasih se mi zdi, da eno področje mora šepati, če je drugo uspešno. A skrivaj upam, da se motim in da se bo kar naenkrat nekdo prikazal in me prepričal v nasprotno.
V zadnjih mesecih ste izgubili precej kilogramov. Kako ste se lotili hujšanja, imate kakšno skrivnost?
Hujšanja sem se lotila tako, da se ga prvič v življenju sploh nisem lotila. Vse je v glavi in v mojem primeru je bila to prekomerna teža. Zdajle se mi zdi prav bizarno, ko se spomnim, koliko kilogramov sem imela pol leta nazaj in kako sem mislila, da je to pač tisto, kar si zaslužim. In takrat je bilo to res. Dokler ne začneš zares verjeti, da si zaslužiš več in bolje, do takrat več in bolje tudi ne dobiš. Veliko mi je dala misliti tudi knjiga Skrivnost, ki je eno boljših motivacijskih orodij.
