Po Mariboru, Celju, Novem mestu, Kranju in Portorožu je na vrsto prišla še Ljubljana, in kot je bilo pričakovati, so bile vrste na zadnjih dveh predizborih za uvrstitev v prvi krog svetovno znanega glasbenega šova X Factor dolge. "Najpomembnejši je vokal. Komisija je sicer pozorna na cel paket. Išče se dober glas, tekmovalec pa mora imeti tudi neko karizmo, morda stil, s katerim izstopa," nam je razložila producentka šova Helena Žagar. Zahteve so torej visoke. In ker smo želeli na lastni koži preizkusiti, kakšnemu pritisku so na avdicijah izpostavljeni glasbene kariere željni tekmovalci, sem se kot kandidatka na eni preizkusila.
Ni tako preprosto, kot se zdi s kavča
V Austria Trend Hotelu se je že takoj zjutraj trlo talentov in sanjačev. Že pred hotelom smo naleteli na dva primerka. Eden bo po vsej verjetnosti med 200 srečneži, ki se bodo prebili v prvi krog, petje drugega pa je bilo bolj kot za X Factor primerno za serijo Dosjeji X. Po obvezni registraciji pri optimistično razpoloženih mladenkah se lahko kandidati, ki smo se morali pripraviti na tri pesmi, zabavamo po svoje. Ljubljančani so bili zadržani in se tiho spopadali s tremo. Nekateri so sedeli in brali, drugi poslušali glasbo in tiho vadili, spet tretji pa so se kratkočasili s prijatelji in družinskimi člani. Pričakovanega glasnega petja po hodnikih ali plesa v čakalnici ni bilo. Ker je bilo treba na nastop čakati tudi do tri ure, je namreč večina na svojih pet minut slave raje počakala drugje.
Potem ko sem si dobro ogledala konkurenco, so me odpeljali h komisiji. Prej glasna in pogumna sem začutila rahel napad panike. Noge so postajale vedno težje, kolena vsa mehkejša, usta vedno bolj suha. Za trenutek mi je bilo žal, da sem se spustila v to pustolovščino. A bilo je prepozno. Našemu fotografu sem še uspela naročiti, naj si med nastopom ne drzne pokazati čustev, nakar so se odprla vrata. Pozdravili so me trije vsega hudega vajeni člani komisije, ki so jo sestavljali producenti Pro Plusa, in trema je skoraj izginila. Po kratki predstavitvi odpojem Follow Me izvajalca Uncel Kracker. Ne vem, zakaj me je šokiralo, ko so me pozvali, naj zapojem še eno pesem, tokrat slovensko. V šoku se spomnim le ene – Ne grem na kolena. Sledilo je še nekaj vprašanj o mojem življenju, preteklih pevskih izkušnjah, ambicijah in vsega je bilo konec. Niso me ne pohvalili ne skritizirali. O naših usodah nas bodo namreč obvestili šele prihodnji mesec. Meni se bodo po vsej verjetnosti oglasili šele po 6. februarju. Takrat bomo pošto namreč prejeli tisti, ki bomo na glasbenih odrih še naprej stali le v sanjah.
tik pred kapjo? morate vedno pisati take idiotske naslove. Slovenija je pramajhna da bi se toliko let vrteli taki shovi ker naenkrat zmanjka ljudi in morajo snemat neko sranje