Leta 2006 je skupino zapustil multiinstrumentalist Dickon Hinchliffe, zaščitni znak benda. Bi lahko rekli, da je nezamenjliv?
Hm, skupaj smo preživeli 12 let. Najbrž je bil v teh letih nezamenljiv, potem pa se je naša skupna pot končala. Nekdo je lahko odličen glasbenik, a če se z drugimi člani ne ujema tudi kot človek, potem so odnosi znotraj benda podrti. Kot skupina smo zdaj znova izkusili umetniško svobodo, kar je nekaj najbolj vznemirljivega. Od nekaterih stvari se je včasih treba znati posloviti.
Ste z njegovim odhodom doživeli preporod?
Morda. A bom korekten in bom rekel takole – zelo sem zadovoljen s trenutnim položajem, ki je zelo zdrav, kar se tiče medčloveških odnosov.
Letos ste izdali osmi album Falling Down a Mountain. Zakaj tak naslov?
Gre za naslov osrednje pesmi z albuma, ki pa opisuje bolj občutek kot kaj drugega. Seveda ima pomen, a to ne pomeni, da se ga da ali da bi ga hotel razložiti.
Kateri so vaši glasbeni vplivi?
Ko sem bil majhen, je sestra poslušala velika soula, pozneje pa je name zelo vplival tudi punk.
Torej od Arethe Franklin do Johnnyja Rottena?
Tako nekako (smeh).
Bodo glasbene založbe preživele 21. stoletje ali jih bo splet popolnoma uničil?
Upam, da bodo preživele. Všečmi je model odnosa med glasbenikom in založbo. Druga prevzame breme promocije, da lahko prvi v miru ustvarja. Upam, da bo tako tudi ostalo.
