Otroci niso želeli vrniti kombija

Idealno vozilo za vsakdanji družinski vrvež ali poletni roadtrip? Toyota proace se zelo približa temu nazivu.

Slovenci so bili in so tudi še danes znani po tem, da si radi kupujejo predimenzionirane avtomobile. Za vsak slučaj, če bo treba enkrat čez nekaj let po novo kopalniško opremo, pa vsako leto se gre na Jadran. Pri nas pač ni velemest in še nedolgo nazaj parkiranje ni bilo tako pereč problem, zato višek centimetrov nikoli ni škodil. Tako pa veliko takšnih avtov večino časa s seboj tovori le veliko praznega prostora.

Obstaja pa tudi drug tip zasebnih uporabnikov, takšnih, ki velik avto res potrebujejo. Furajo kakšen biznis, ki zahteva velik tovorni prostor v družinskem avtu, imajo zelo aktivno življenje s številnimi športnimi rekviziti in pa hkrati kopico otrok, morda kakšnega še iz prejšnjega zakona. Predstavljajte si tak avto v polni akciji - stalno odpiranje in zapiranje vrat, otroški stolčki noter in spet ven, nalaganje krame v avto skozi vse možne odprtine, hitri skoki do te in one lokacije, pa spet vse od začetka … Tisti starševski občutek, da po službi nastopiš še osemurni delovnik šoferja.

Izdatno sem preizkusil, kako se takšnemu izzivu zoperstavlja toyota proace verso, predstavnik modernih potniških kombijev, ki vse bolj očitno stopajo v čevlje velikih enoprostorcev. Izbira slednjih je vse manjša, nasprotno pa kombiji vse pogosteje uporabljajo trike, zaradi katerih so enoprostorci pred leti tako cveteli - uporaben in nadvse prilagodljiva potniški ter tovorni prostor, dober občutek vožnje, moderna pomagala ... In seveda dovolj atraktiven videz. Ker družinske potrebe narekujejo, da imam v zasebni lasti enoprostorca, je bila izkušnja zelo zanimiva, za mojo družino pa še toliko bolj.

Najprej vsakdanje potrebe. Proace je v klasični različici dolg skoraj pet metrov, a centimetre dobro prekriva. Delno k temu prispeva vizuelni trik kratkega nosu vključno z majhnima prednjim in zadnjim previsom. Komur je to preveč, ima na voljo še krajšo, vsega 4,6 metra dolgo "compact" izpeljanko. Od francoskih bratov, s katerima je bil spočet, se proace loči po značilni Toyotini maski. Da je bil testni proace verso družinsko naravnan, je pričalo že ime opreme “family”, še bolj pa notranjost - dvojna bočna drsna vrata, boljša izolacija na steklih, ki so zadaj zatemnjena, odpiranje zgolj stekla na prtljažnih vratih, samodejna klima, ogledalo za nadzor zadnjega dela kabine, klopi v drugi in tretji vrsti na vodilih …

Ne, ne želiš si sitnih otrok v avtu

Glede na višino vstopanja je proace primerljiv s kakšnim suvom. Ne gre se slepiti, notranjost nosi močan pečat koncerna PSA, kar pa ni niti malo slabo - pregledni merilniki, kvalitetna stikala, priročna ročica menjalnika, enostavna uporaba pomagal, vse je tu, vključno s prepričljivo obdelavo. Morda sem pogrešal kak priročen prostor za odlaganje drobnarij, tudi za plastenko sem prostor našel šele globoko spodaj v vratih. Proace dodaja svoj podpis z barvnimi oblogami vrat in logotipi na volanu in vmesniku multimedijske naprave. Če bi Francozi Toyoti dovolili še kaj več brkljanja po notranjosti, bi prišli prav detajli, kot bi bilo širše naslonjalo za roko pri sedežu ali bolj prepričljivi gibi ročice menjalnika.

(Mali) potniki vsega tega niso videli, veliko bolj jim je bila všeč prostorna notranjost in bingljanje z nogami v prazno, kar si v klasičnem enoprostorcu zelo težko privoščijo. To, da ni nikakršnih težav pri umeščanje in pripenjanju na otroških sedežih (vsi sedeži druge in tretje vrste imajo ISOFIX in dovolj prostora med sedali), da se skozi veliko odprtino brez prepira razporedijo drug mimo drugega, da imajo pred seboj mizice in predale v naslonjalih za drobnarije ter prostor za plastenke. Da lahko marsikaj skrijejo tudi pod sedeže, da zavesice na steklih dodatno ustavijo sonce, da se klop vzdolžno pomika po saneh, gibljivo je tudi naslonjalo sedežev ... Vse to prispeva k bistveno manj stresni vožnji - sitni otroci avtu, še bolj sitni starši.

Tretja klop je skozi drsna vrata dostopna, njen plus je tako kot v primeru druge vrste deljivost v razmerju 2:1, kar omogoča še bistveno več kombinacij glede razporeditve notranjosti, še posebej, ker se naslon sopotnikovega sedeža tudi lahko poleže. Ko sem iz avta vzel sedeža v drugi in tretji vrsti, je bilo dovolj prostora za odrasla polno sestavljena kolesa, pa še bi lahko peljal pet sopotnikov in veliko njihove opreme. Odstranjevanje in umeščanje sedežev ni pretežko, vse sem lahko opravil sam, čeprav je za dvojni sedež priporočljiva pomoč.

Ena izmed funkcij, ki sem jo presenetljivo veliko uporabljal, je bil dostop do prtljažnika kar skozi steklo zadnjih vrat. Težka prtljažna vrata, ki zahtevajo tudi precej prostora za vozilom, so lahko ostajala zaprta.

Po dokaze na daljni sever

Osnova je delovala prepričljivo, sledil je še resen test - roadtrip. Pa ne tak do živalskega vrta v Zagrebu temveč prek pet tisoč kilometrov dolgo popotovanje do Baltskih držav in nazaj, ko je potrebno zaupati avtomobilu, da bo prek šestih držav, najraznovrstnejših cest in zelo spremenljivih vremenskih okoliščinah pripeljal tebe, tvojo družino in še vso pripadajočo kramo. V obe smeri. Proace verso je pot opravil brez najmanjše težavice, kot da se pelje na lokalni izlet.

Vrline versa so prihajale na plano dan za dnem in kilometer za kilometrom. Že prvi dan, ko je bilo potrebno v prtljažnik (brez tretje sedežne vrste) na varen način zložiti kup prtljage. Moj nasvet, če ga še ne izvajate - čim več uporabljajte plastične zabojnike!

Verso je kot dolgoprogaš zelo udoben, njegovo podvozje je ravno prav mehko, da ne utruja po uničenem asfaltu, in ravno prav trdo, da se je mogoče zavojev lotevati z zdravo samozavestjo, pa čeprav volan deluje precej posredno. Nekatere etape so bile dolge tudi po več kot osemsto kilometrov na dan (trije otroci!), pa smo iz njega skakali nepolomljeni. Kdor se je že peljal po Poljski in severneje, ve, da avtocest tam ni v izobilju oziroma pomenijo pravo olajšanje po dolgih urah vožnje po dvopasovnicah in trepetanju, kdaj bo izza bližajočega vlačilca skočila naslednja kamikaza. Presenetljivo se znajde tudi v mestih, k čemur veliko pripomore zelo dober rajdni krog 11,3 metra.

Da ni bilo bližnjih srečanj z drugimi trdnimi predmeti mobilne ali nemobilne narave, sta v testnem avtu skrbela tako sistem na nadzor mrtvih kotov kot vzvratna kamera. Če je slednja obvezna oprema, bi se prvemu lahko tudi odpovedal, saj je deloval premalo dosledno. Doplačal pa bi za paket pomagal Safety sense plus, v katerem bi dobil tako samodejno zaviranje v sili kot radarski tempomat. Pa še prikazovalnik HUD pred vetrobranskim steklom.

Verso je bil prava zakladnica, tudi ko je stal na miru - prostorno zavetje v nevihti, prtljažna vrata kot velikanski senčnik, napajalnik za hladilno skrinjo in elektronske gedžete, veliko skladišče med nočnim počitkom v kampu, igralnica za otroke ... Marsikdo si ga je z zanimanjem ogledoval, čeprav je imelo verjetno vmes nekaj tudi dejstvo, da je tam daleč na severu kdo prvič videl slovensko tablico. Nas pa je vedno enako zanesljivo pripeljal od začetka do konca dneva vse do povratka v domovino.

110-kilovatni motor se zdi najbolj posrečena izbira - prožen, ko je potrebno nabrati hitrost ali mirno slediti prometu, ter zelo varčen. Če je merilnik povprečne porabe prve dni, ko je motor brnel pretežno po avtocesti, kazal 7,0 litra, je vmes padel celo na 6,4 in na koncu ob povratku zaključil pri 6,6 litra. Še ena zelo enoprostorska lastnost in dokaz, da je vzdrževanje kombija v današnjih dneh lahko cenovno zelo sprejemljivo, še posebej če za njim stojita petletna garancija in jamstvo, kot v primeru proaca.  Kot že povedano, se je nekoliko slabše PSA-jev motor razumel z menjalno ročico.

Toyota proace verso, vozi, pet! Jaz pa nazaj v enoprostorca. Žal. Ampak še bolj hudo je bilo otrokom.

Podatki o vozilu: toyota proace verso L1 2.0 D-4D (family) 

Motor: 1.997 cm3, dizel, 110 kW (150 KM) pri 4.000 vrt/min.  
Navor: 370 Nm pri 2.000 vrt./min. 
Dimenzije (D x Š x V v mm): 4.959 × 1.920 × 1.890, medosna razdalja 3.275.  
Prtljažnik (v litrih): 627-1.497 (z ali brez tretje vrste).  
Poraba na testu: 6,6 litra/100 km (mešani cikel), izpust 139 g CO2/km. 
Zmogljivosti: 170 km/h, 11,6 sekunde od 0 do 100 km/h.
Cena: od 35.650 evrov. 

Plusi: Kvalitetna notranjost, uporabnost, okretnost, prostornost, poraba.

Minusi: Nekoliko brezizrazen volan, ohlapna ročica menjalnika.