Prokarting, ki ima ob letališču Brnik skoraj sedemsto metrov dolgo stezi za karting, vodi Vladimir Stankovič, slovenski dirkač, ki je dirkalno kariero z jugom 55 začel že »davnega« leta 1990, od leta 1996 pa na dirkah nastopa z enosedežnimi formulami. V tem času je osvojil tudi 18 naslovov in bil prvak Slovenije, Avstrije in srednje Evrope.
Zadnje desetletje svoje izkušnje z avtomobilskih dirk prenaša tudi na obiskovalce Prokarta, kjer na 15.000 kvadratnih metrih in 690 metrov dolgi stezi za karting, ki ima osem levih in pet desnih ovinkov, gokarti rimo alpha z 9,6-kilovatnim 390-kubičnim Hondinim motorjem omogočajo tudi doseganje hitrosti nad 80 kilometrov na uro.
Pomembna je tehnika
A ne le to. Obiskovalcem tudi svetujejo, kako naj izboljšajo svojo tehniko vožnje, kar jim ne pride prav le na karting stezi, ampak tudi pri vožnji v prometu. Stankovič namreč pri svoje delu izpostavlja vidik prometne varnosti in v tem smislu poskuša tudi vzgajati svoje obiskovalce. Pravi, da se prometno stanje lahko izboljša tudi s tem, ko se ljudi uči voziti. Pri njih namreč nikogar ne spustijo na stezo, dokler mu ne pojasnijo osnovnih pravil vožnje.
Opaža, da marsikdo k njim pridejo z zelo pomanjkljivim vozniškim znanjem. Voznikom namreč manjkajo temeljna znanja, saj jih v avtošolah zelo malo naučijo o sami dinamiki vožnje, učinkovitem pospeševanju in zaviranju, vožnji skozi ovinke in podobno.
Stankovič poudarja, da samo zaostrovanje omejitev hitrosti in drakonske kazni ne bodo pripomogle k povečani varnosti v prometu. Formalne omejitve bi zares morale biti formalne, saj bi moralo biti vsakomur jasno, da so na lep sončen dan z odlično preglednostjo tudi hitrosti nad omejitvijo 130 kilometrov na uro na avtocesti lahko popolnoma varna, če je poledica, pa je lahko prehitra že vožnja s 40 kilometri na uro.
Potrebovali bi dirkališče
Dodaja, da se pri nas hitra vožnja preveč stigmatizira in stigmatiziranje je privedlo tudi do tega, da pri nas edini v Evropi nimamo dirkališča. To pa slabo vpliva na znanje voznikov. Voznikom bi namreč morali nekje privzgojiti občutek za spremljanje razmer na cesti in pravilno odzivanje nanje. Če tega ne znaš prepoznati v svoji glavi, potem ti tudi kazni ne pomagajo, pravi Stankovič. In tega se žal v avtošolah ne naučimo, saj temu niti niso namenjene.
Med svojim delom opaža, da je pomanjkljivo tudi tehnično znanje ljudi. Večkrat se je že zgodilo, da človek, ki je prišel k njim, ni vedel niti, ali ima njegov avtomobil zadnji ali prednji pogon. In to so le osnove. Ljudem se namreč ne sanja niti o linijah vožnje, zaviranju, pospeševanju, ne znajo predvidevati, kaj bi se lahko zgodilo v naslednjih metrih vožnje in kaj lahko stori drugi voznik in podobno. In v tem smislu jim vožnja gokarta lahko precej pomaga.
Stankovič izpostavlja, da njihova steza ni tipična karting proga s samimi počasnimi ovinki, ampak je bolj podobna pravemu dirkališču s hitrimi zavoji in drugimi zahtevnimi elementi. Kot takšna je prilagojena tudi njihovim gokartom, ki so med najmočnejšimi v ponudbi. Tako kot vsi drugi, so sicer opremljeni le z zadnjimi zavorami, ki imajo v njihovem primeru dvokrožni hidravlični sistem, zato omogočajo natančno zaviranje. Posebnosti takšnega karta so še direkten volan in gladke gume, ki mu dodajo nekaj dirkalnih prvin.
Pod vtisom avtomobilskih dirk
Iz zasnove gokarta izhajajo tudi določene specifike vožnje z njim, ki jih morajo predstaviti vsakomur, ki pride k njim. Ker karti zavirajo samo zadaj, ji to podaljša zavorno pot. Posebnost zadnjih zavor je tudi ta, da je treba zavirati pred ovinkom, saj v primeru, da voznik zavira v ovinku, lahko gokart zdrsne in v skrajnem primeru voznik izgubi nadzor nad njim.
Vozniki sicer njim pridejo tudi z vtisi iz avtomobilskih dirk, ki jih gledajo na televiziji, in kjer vozniki pogosto zavirajo v zadnjem trenutku. A pri bolidih, ki so opremljeni z zavorami na vseh kolesih, je tudi pozno zaviranje »na polno« lahko dovolj zgodnje. Pri gokartu, ki zaradi zavor na zadnjih kolesih zavira slabše, pa je pozno zaviranje lahko hitro prepozno. Po drugi strani pa je pozno zaviranje pred ovinkom nujno, če hočemo voziti hitro. Tisti, ki popušča plin in poskuša stezo zvoziti brez zaviranja, bo zato nujno počasen, saj bo manj časa vozil z maksimalno hitrostjo. A teh specifik se nekdo, ki je pripravljen poslušati napotke in spremljati dogajanje ter se nanj odzivati, hitro navadi.
Tudi doživetje gladke vožnje bo namreč popolnoma drugačno, kot pa če gokart drsi in ga premetava, voznik pa izgubi občutek hitrosti. Če gokart preveč drsi, je namreč tako, kot da bi avtomobil vozil z eno ali dvema prestavama previsoko. Če namesto v drugo prestavi voznik v četrto prestavo, avtomobil ne bo prav živahno pospeševal.
Ne maramo vzgajanja
Hitra vožnja tudi ni »tiščanje pedala za plin. Veliko voznikov misli, da bodo hitro vozili, če bodo motor priganjali in če bodo vozili čim bolj agresivno in divje. Vendar pa je prav nasprotno. Bolj ko namreč avto hitro pelje, bolj mora voznik za volanom razmišljati ter bolj spremljati avtomobil in okolico. Hitre čase se, v nasprotju s splošnim prepričanjem, prej doseže z nežno in natančno vožnjo brez zaletavosti.
V tem oziru se lahko voznike veliko nauči, je pa odvisno tudi od tega, koliko se je kdo pripravljen učiti. Težava pri tem je, da vsi vozimo avtomobile, zato v prepričanju, da vožnjo obvladamo, ne vidimo radi, da nas kdo vzgaja. Vendar pa je štoparica neusmiljena in nekdo težko reče, da je dobro vozil, na koncu pa je deset sekund počasnejši od tekmeca.
Veliko je sicer odvisno tudi od osnovnega vozniškega znanja. Če ima nekdo več izkušenj, laže napreduje, vendar to ne velja ne vedno. Pri Prokartu je namreč prišlo tudi do skorajda komičnih situacij. Enkrat se je denimo zgodilo, daje k njim prišel fant, ki je želel, da mu pomagajo, da bi bolje vozil. Vendar pa je bil, čeprav je vse počel pravilno, po vsakem napotku počasnejši. Preveč je namreč analiziral podatke. Ljudem je težko razločiti, da je določena doza agresivnosti in napadalnosti za hitro vožnjo tudi potrebna. Vendar pa gre pri tem za zelo ozek okvir, ki ga ne smemo preseči.
Osnovna šola dirkanja
A ne le to. Karting namreč velja tudi za »osnovno šolo dirkanja«, ki je osnova za dirkaško znanje tudi v tujini. Tudi 90 odstotkov voznikov formule 1, če ne kar vsi, je denimo svoje kariere začelo v gokartih. V gokartih se namreč naučiš pravilnega sedenja, reakcij v primeru podkrmarjenja ali prekrmarjenja ter drsenja, zaviranja in pospeševanja, prenašanja mase in vsega, kar je potrebno za uspešno dirkanje. Med vožnjo gokarta se mora denimo voznik nagibati ravno nasprotno kot denimo na motociklu, saj mora večino mase denimo prenesti na kolo, ki rabi največ oprijema, to pa je na zunanji strani.
Na stezi imajo sicer starostno omejitev 15 let. Otroci namreč še nimajo izkušenj z vožnjo in nimajo razvite motorike telesa, ki je potrebna za vožnjo avtomobila. Če nič drugega, lahko zamešajo pedala za plin in zavoro, kar v kritični situaciji ni dobro, prav tako pa tudi nimajo občutka, kako hitro lahko peljejo v ovinek. Seveda obstajajo razlike v nadarjenosti za vožnjo, zato včasih naredijo tudi izjemo, vendar se v tem primeru vozniku še posebej posvetijo.
Stankovič dodaja, da je največ naravnih talentov za dirkanje sicer med dekleti. Opozarja tudi na razlike med spoloma. Če so fantje bolj zaletavi in gredo z glavo pogosto skozi zid, so dekleta bolj racionalna. V začetku so sicer bolj previdne, sčasoma pa začnejo hitro pridobivati samozavest in lahko dosežejo ali celo presežejo fante.
Starostna omejitev za vožnjo gokarta sicer ne pomeni, da mlajši od 15 let ne morejo doživeti vožnje na dirkališču. Vožnji otrok v starosti od 5 do 15 let je namreč namenjen dvosedežni gokart. Ta gokart ima pred obema sedežema delujoči volan, pedala plina in zavor pa sta samo po eden. Starejši voznik lahko otroku da možnost, da suka volan, hkrati pa ima vožnjo pod nadzorom z lastnim volanom ter pedaloma.
Dirka kot team building
Žal pa tudi v tem primeru do izraza večkrat pride naša vozniška kultura oziroma nekultura. Stankovič pravi, da so jih enkrat obiskali Francozi, ki so povsem razumeli razloge za starostno omejitev voznika. Pri slovenskih starših pa pogosto naleti na nerazumevanje. Čeprav je veliko prošenj, zavračajo tudi šolske ekskurzije, saj je skupina najstnikov na dirkališču lahko zelo nepredvidljiva in hitro pride do nesreče.
Organizirajo pa tudi dogodke za večje zaključene družbe in »team buildinge« za podjetja, ki jim pripravijo trojni dogodek: trening vožnje, kvalifikacije in dirko. Pri njih imajo ljudje namreč redko priložnost, da lahko dejansko dirkajo. Vendar pa pri tem upoštevajo stroga pravila, ki jih morajo obiskovalci upoštevati. Četudi je namreč vse skupaj videti kot nedolžna zabava, gokarti pa kot nenevarne igrače, se lahko brezskrbna zabava hitro spremeni v nevarno situacijo, ki privede do nesreče. Njihovi gokarti so namreč precej hitri in dosežejo hitrosti do 80 kilometrov na uro.
Nesreča sicer pri njih še ni zgodila, saj so temu prilagodili tudi sistem dela, ki vključuje natančno razlago, kako se vozi gokart, kaj se na stezi lahko počne in kaj ne, kakšna so pravila vožnje in kaj pomeni kakšen znak, prav tako pa so vozniki tudi stalno pod nadzorom. Seveda pa je obvezna tudi varnostna čelada, brez katere nikogar ne spustijo na stezo.
Potrebovali bi dirkališče... 100x slišan stavek... ja zakaj pa ga nihče ne zgradi? Očitno se ne splača, ker če bi bila ekonomska računica, bi jih imeli že 1000. Seveda, zgradi in upravlja ga naj država, ki je itak vreča brez… ...prikaži več dna .. dejmo zanesenjaki, ki zahtevate dirkališče, denar na plano