Kolo sme v cestnem prometu samostojno voziti otrok, star najmanj osem let, ki ima pri sebi veljavno kolesarsko izkaznico, in kdor je starejši od 14 let. Otrok do 14. leta, ki nima opravljenega kolesarskega izpita, sme voziti kolo v cestnem prometu le v spremstvu polnoletne osebe; ta lahko ob upoštevanju prometnih razmer spremlja največ dva otroka, pojasnjujejo pri policiji.
Otrok do 6. leta sme voziti kolo le na pešpoti ali v območju za pešce, v spremstvu polnoletne osebe pa tudi v območju umirjenega prometa. Kolesar, mlajši od 14 let, mora med vožnjo nositi na glavi pripeto atestirano zaščitno čelado, enako pa velja tudi za otroka, ki se na kolesu vozi kot potnik.
Policija: Starši naj ocenijo sposobnost otrok
Pri policiji staršem, ki bodo otroka pustili samostojno s kolesom v šolo svetujejo, da sami ocenijo, ali je otrok sposoben sam varno sodelovati v cestnem prometu in spoštovati cestnoprometne predpise, kljub izpolnjenim vsem zakonskim zahtevam (kolesarska
izkaznica, oprema, starostni pogoj, …). Po njihovem je priporočljivo, da jih
tudi starši v začetku samostojne uporabe kolesa poučijo o varni udeležbi v cestnem prometu in jih spremljajo pri vožnji koles ter jim skozi izkušnje pokažejo pravilno obnašanje oziroma ravnanje v cestnem prometu.
Kako otroka pripraviti na samostojno pot?
"Mobilnost s kolesom je v tem obdobju odraščanja pravljična in če je (še) kaj pravice na tem svetu, bi morali biti otroci v teh letih (še) dovolj dojemljivi in kooperativni, da skupaj s starši spoznajo nove kolesarske razsežnosti sveta. To je torej idealen čas, da otroku razložite vse bistvene pasti prometa. Če vam to uspe zdaj, jih bo kasneje sam odkrival na precej bolj varen način," pravi strokovnjak za varno vožnjo Andrej Brglez, ki se je v zadnjem času veliko posvečal varnosti kolesarjev na cesti in bil tudi pobudnik akcije 3m = OK.
Brglez pravi, da je vsakdanje skupno kolesarjenje staršev in otrok odlična vadba, ki naj bo vsebinsko premišljena: "Premislite, po kateri poti boste kolesarili in kakšne pasti se na tej poti skrivajo, da bi jih lahko otroku primerno in postopno pokazali in razložili. Za otroka kolesarjenje verjetno ne bo najbolj prijetno, če mu bomo ves čas za vratom vpili pazi to in glej ono. Upoštevajmo otrokovo raven zbranosti, način gledanja in manjše vidno polje, morebitne moteče hrupe, za katere ni nujno, da jih že vse pozna in loči, vprašanje je, če že lahko dovolj jasno določi hitrost približevanja drugih in podobno. Otrok naj se pelje pred vami, vi pa ga ustrezno, pravočasno in mirno usmerjajte."
Pravilo je le eno
Pravil je veliko, a bi Brglez izbral le eno: "Ne precenjujte sposobnosti otroka in ne podcenjujte nepredvidljivosti prometa. Otroka opozorite na razdaljo do pločnika ali parkiranih avtomobilov, pokažite jim, kako vidijo, ali je kdo v avtu in bo morda odprl vrata, pokažite jim, kje vse se skrivajo mrtvi koti, kam se postaviti v križišču, da bodo videli največ, kjer ni oznak, če pot za kolesarje ni pravilno urejena, jim to povejte ter jih opozorite na obnašanje v primerih, ko promet ni urejen idealno (slednje je idealno tudi za učenje kulture in strpnosti v prometu) in še bi lahko naštevali. Učne snovi je veliko, šola pa se ni še niti začela. Še sreča, zdaj je torej skrajni čas za skupno kolesarjenje!"
