Ko sem se pripravljal na letošnji Saturnus, so mi motivacijo in zagon dajale misli o vrhunski vožnji in rezultatu na največjem slovenskem reliju. Le zato sem v ta nastop vložil tako veliko sebe in delal dan ter noč, da bi s sovoznikom Darkom Lahom le bila na štartu. Žal so že prvi kilometri dali vedeti, da nama rezultat na tem reliju enostavno ni usojen.
Nove gume z enotnim profilom, ki jih je zapovedala FIA, mi niso nudile nikakršnega oprijema. Včeraj se je Saturnus začel pri nizkih temperaturah in na mokri podlagi, kar je bil za te gume najslabši možen scenarij. Za volanom me je redko strah, včeraj pa me je bilo. Nisem čutil nadzora in to je za dirkača najslabše. Adrenalin ti sicer daje tveganje in vožnja na meji je nekaj najlepšega. Toda ko izgubiš ta nadzor nad avtomobilom in gumami, gre vse le še navzdol.
Danes je bilo zaradi lepšega vremena nekaj več oprijema. Žal sva zjutraj na prvi hitrostni preizkušnji prebila gumo in izgubila pet minut. V nadaljevanju je bilo bolje voziti previdneje in vsaj na nek način prispeti do cilja. V zadnjih kilometrih zadnje preizkušnje sem že slišal sumljive zvoke iz diferenciala.
Na ciljni rampi sem z veseljem stisnil roku zmagovalcu Aleksu Humarju. Vozil je odlično in v tem koncu tedna je sestavil tisti pravi zmagovalni dirkaški paket. Meni žal ni uspelo nič od tistega, kar sem si želel, zato sem tudi tako razočaran. No, vsaj do cilja mi je uspelo pripeljati, a deseto mesto res ni tisto, česar sem sposoben.
Upam, da bom imel letos še kakšno priložnost za dokazovanje.
meni se ni zdelo da je vse v gumah......mislim da tudi avto in sovoznik nista bila optimalna izbira.....kar pogumno naprej, kar se pa tiče gum, ko boste vsi imeli iste gume bo za vse enak oprijem in boj za preživetje......