Najmanj petina tiskanega ali spletnega promocijskega oglasa za avtomobil mora biti namenjenega “okoljskim informacijam,” to je obveščanju potrošnikov o tem, kako je z varčnostjo goriva, emisijami CO2 in emisijami “onesnaževal zunanjega zraka.” Lani uveljavljena uredba, katere uradno ime se razteza v tri vrstice, naj bi na kratko povedano kupcem novih avtov služila za informiranje o varčnosti in čistosti njihove znamke, saj prodajalcem natančno nalaga, kakšen naravovarstveni tekst mora vsebovati čisto vsak oglas za avtomobil.
Tako morajo oglasi na televiziji in filmskem platnu jasno prikazovati okoljske informacije najmanj polovico časa trajanja oglasa, vendar ne manj kot 8 sekund. Okoljske informacije v oglasih v časopisih, revijah ter na plakatih, letakih in zloženkah pa morajo obsegati vsaj 20 odstotkov celotne oglaševalne površine.
Vsak oglas mora nujno vsebovati uradne vrednosti porabe goriva ter izpustov CO2 ter uradni standard (euro 5 oz. 6), v primeru reklamiranja dizelskih modelov pa tudi uradno vrednost dušikovih oksidov (NOx) in trdih delcev. Na oglasu nikakor ne smeta manjkati stavka “Ogljikov dioksid je najpomembnejši toplogredni plin, ki povzroča globalno segrevanje;” in “Emisije onesnaževal zunanjega zraka iz prometa pomembno prispevajo k poslabšanju kakovosti zunanjega zraka …”
Prav tako je jasna navedena prepoved drobnega tiska in zapovedano oblikovanje v smeri, da morajo biti informacije “lahko razumljive celo pri hitrem oziroma površnem branju.”
Vse skupaj torej pri nakupu avtomobila zelo spominja na potisk škatlic cigaret z opozorili o nevarnosti kajenja za zdravje, ministrstvo za okolje pa utemeljuje, da vse navedene emisije “onesnaževal” prispevajo k večji ozaveščenosti prebivalstva o vplivu uporabe avtomobilov na kakovost zunanjega zraka. Za kršitelje, ki ne oglašuejejo v skladu z uredbo, so zagrožene zajetne kazni.
Se pred jemanjem aspirina res kdaj posvetujete s farmacevtom?
“To, kar od nas zahtevajo naši uradniki, je popolni nesmisel, ki pa ni poceni,” je za zurnal24 dejal eden od predstavnikov avtomobilskih uvoznikov, ki ni želel biti imenovan. “Vse te napise kupci namreč gladko prezrejo, glede na ohlapno davčno politiko glede spodbujanja ekološko čistejših vozil je pri nas še vedno daleč najpomembnejši razlog za nakup nekega vozila končna cena in ne to, ali v zrak izpusti nekaj gramov CO2 in 0,004 grama trdnih delcev več od tistega v sosednjem salonu.”
“Ne prezrimo pa dejstva, da morajo prodajalci vozil plačati vsak centimeter oglasnega prostora in glede na to, da kupce najbolj zanimajo videz, cena, varnost in poraba, je razumljivo, da prodajalci za svoj denar najbolj močno izpostavljajo predvsem te karakteristike avtomobila. Suhoparno tehnično sporočilo o doseženih vrednostih pa pospravijo nekam, kjer je najmanj najmanj moteče in kjer zavzame najmanj prostora. Tako kot slišimo pri oglasih za farmacevtske izdelke, da se moramo pred uporabo posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom. Pred nakupom avta pa se kupec tako in tako najprej posvetuje z znancem, prodajalcem,” dodaja sociolog.
V Veliki Britaniji namesto četrte decimalke ena črka pove vse
Država skratka v največji meri še vedno trka zgolj na vest kupcev, medtem ko predpisi ne sledijo tektonskim spremembam, ki so se zgodile na področju bolj varčnih vozil v zadnjih letih. Tako za nova osebna vozila velja razdelitev obdavčitve v 10 davčnih razredov, ki so odvisni le od stopnje izpusta CO2 in vrsti goriva.
V prvem razredu so vozila v razponu med 0 in 110 grami CO2/km, kar v sodobnem tehnološkem jeziku pomeni veliko večino malih avtomobilov in tudi veliko iz nižjega srednjega ter celo srednjega razreda. Nato si razredi sledijo v razponu po 10 gramov.
V Veliki Britaniji pa nasprotno vsak lastnik vozila dobro premisli o tem, kaj za seboj pušča njegov avto, saj davka na izpuste ne plača le enkratno ob nakupu (novega) vozila, temveč ob vsakem podaljšanju registracije.
V državi je prvi razred postavljen med 0 in 100 grami, za katerega so kupci opravičeni dodatnega plačila, drugi in tretji razred pa si sledita do 110 (26 evrov) oziroma 120 gramov CO2 na kilometer (40 evrov).
Od te meje dalje pa so razredi veliko bolj neugodni, saj stopnja vsakoletnega davka močno poskoči (že 150 evrov na leto za razred 120-130 gramov). In še, v državi so razredi razumljivo razdeljeni s pomočjo črk, tako da je tudi tehnično slabo poučenemu lastniku hitro jasno, kakšna je razlika med črkovno oznako A ali G ter vsemi vmes.
Me prav zanima, kakšen avto vozi gospa Majcnova iz ministrstva.
Nikoli ne berem ali poslušam teh podatkov. Bistvo oglasa je, da me pritegne v nakup. Če bom kupoval, bom tam izvedel vse o porabi, CO2 in podobno. Za povrhu so to itak zavajajoči podatki, ker avto na cesti nikoli nima… ...prikaži več take porabe, kot nekje na stezi, ko so merili najboljše možne rezultate.
Kruta resnica: prva, vmesna in zadnja stvar, ki zanima vsakega kupca je CENA. In samo CENA. Koliko gramov CO2 spusti v ozračje je vsem kupcem manj pomembno kot to, koliko je mravelj v sosednjem gozdu. Če bi bil podatek namesto… ...prikaži več "toliko in toliko gramov CO2" raje informacija: "avto pade v 2 davčni razred"... potem pa bi vsakega brigalo, ja. In samo potem.In če bi za "škodljive" izpuste vsako leto plačali davek, kot angleži, ja. Pustimo ob strani vprašanje, koliko je res, da CO2 v resnici onesnažuje okolje...to je druga tema.