In trg teh je vse močnejši. Prodajalec klasičnih avtomobilov iz Hamburga Ralf-Hendrik Steinkuehler ima v svojem salonu veliko italijanskih klasikov znamk Lancia, Ferrari, Lamborghini in Alfa Romeo, vendar je pri njihovi prodaji zadržan.
V svoji karieri je namreč znova in znova doživel, kako so se zainteresirani kupci po testni vožnji razočarani odvrnili od nakupa. Ljudem se namreč starodobniki, pa naj gre za še tako zaželene klasike, zdijo prepočasni, preveč neudobni, nerodni in nevarni. Opaža, da so predvsem mladi vozniki tako razvajeni s pridobitvami sodobnih avtomobilov, da se nočejo ukvarjati s staro tehniko.
Zato se je s partnerji lotil projekta emilia GT, ki je tehnično-oblikovni križanec med starodobno alfo giulio GT iz šestdesetih let in sodobno alfo giulio. Privlačne oblike klasične alfe so namreč križali s tehniko sodobne alfe in jo približali mladim voznikom. Steinkuehler pravi, da bo letos poleti na voljo v 22 primerkih, ki bodo stali okrog 400 tisoč evrov.
Steinkuehler in partnerji sicer niso izumili nove tržne niše, ampak zgolj sledijo trendu, ki je na trgu klasičnih avtomobilov prisoten že nekaj časa. Restavratorji avtomobilov jih namreč ne le restavrirajo in vračajo v originalno stanje, ampak jih lahko tudi modificirajo in s tem približajo sodobnim pričakovanjem ali pa ji spremenijo značilnosti. Ta postopek se imenuje »restomod«.
Uveljavljeno izročilo
Frank Wilke iz ustanove za spremljanje trga Classic Analytics pravi, da zamisel izhaja iz Velike Britanije petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so predvsem predvojne limuzine z dirkalnimi karoserijami pretvarjali v tako imenovane »specialke«. Ti začetki so zrasli v precej veliko skupnost navdušencev nad klasičnimi avtomobili, ki so svoje starodobne avtomobile opremljali s sodobnejšimi motorji, zavorami in šasijami. S tem so hoteli doseči predvsem to, da so avtomobili postali hitrejši in bolj vodljivi.
Poleg novincev je v tem segmentu tudi precej že uveljavljenih podjetij z dolgim izročilom v tej dejavnosti. Podjetje Mechatronik iz Stuttgarta se je denimo posvetilo predelavam starih mercedesov, ki opremljen s sodobno tehnologijo iz njihovih delavnic prihajajo veliko bolj živahni.
Podjetje za mercedese SL ali W 113 in W 111 ne ponujajo le novih motorjev V6 in V8 in sodobnih šasij, ampak tudi električna okna, ogrevanje sedežev in podobne sodobne pridobitve. In njihovih kupcev ne moti dejstvo, da cene hitro presežejo 300 tisoč evrov.
Predelovalec Georg Memminger iz mesteca v bližini Ingolstadta se je lotil klasičnih volkswagnov hroščev, ki jim s Porschejevimi motorji precej poveča zmogljivosti, za boljši občutek kupcev pa med drugim poskrbi tudi s ksenonskimi žarometi in ABS. Priznava, da njegovi hrošči nimajo veliko skupnega z originalnimi, vendar pa se peljejo veliko bolje kot tedaj, ko so prišli s tekočega traku.
Bivši rock pevec iz Los Angelesa Rob Dickinson si je ime ustvaril z znamko Singer, ki ponuja reinterpretacijo porscheja 911 serija 964. Njegovi avtomobili so veliko dražji od večine originalnih klasičnih porschejev, težje pa jih je tudi kupiti, saj kupci nanje čakajo več kot eno leto.
Morda so nekoč bili predelave klasičnih avtomobilov, zdaj pa so tudi takšni predelani avtomobili postali zaželeni starodobniki. Angleške »specialke« se danes na zbirateljskem trgu prodajajo za velike denarje, brez »restomodov« pa ne more niti vsaka večja ameriška dražba starodobnikov. Vendar a tudi pri »restomodih« obstajajo določena pravila.
Če naj bi bil avtentičen, tako kot emilia GT, morajo od istega proizvajalca priti tako originalni avtomobil kot tudi sodobne komponente, s katerimi ga »pomladijo«. Z mešanjem delov različnih proizvajalcev lahko namreč hitro nastane avtomobilski »frankenštajn«, kakršni niso preveč zaželeni.
Elektrificirani starodobniki
Avtomobilski proizvajalci so bili sicer dolgo časa kritični do takšnih predelovalcev, zdaj pa se njihov odnos spreminja. Pri Porscheju so se denimo tako navdušili nad Singerjevim delom, da so celo sami pripravili paket za naknadno opremo njihovega avtomobila s šestvaljnimi motorji.
Opel je leta 2021 izdelal celo lastni »restomod«. Da bi promovirali električno mobilnost, so namreč bencinski motor v manti letnika 1973 zamenjali z električnim in mu dodali digitalni kokpit in masko z led osvetlitvijo. Vendar pa je manta GS/E ostala omejena zgolj na en primerek.
Tudi Volkswagen je leta 2019 v starodobnem hrošču kabrioletu bencinski motor nadomestil z električnim pogonom iz e-upa in nastal je E-käfer. Pravzaprav so ga predelali pri Volkswagnovem partnerju , podjetju E-Classics, kjer so mu namenili tudi baterije s kapaciteto 36,8 kilovatne ure, ki mu zagotavljajo več kot 200 kilometrov dosega.
Navsezadnje je v električni obliki na voljo tudi legendarni fičko. Češko-makedonsko podjetje ZAS electric se je namreč lotilo predelave zastav 750, ki jih opremijo z baterijo s kapaciteto 10 kilovatnih ur, kar naj bi zadostovalo za 150 kilometrov dosega. Masa ob tem s 600 kilogrami ostaja podobna kot pri originalnem fičku, prav tako pa je podobne moči tudi 20-kilovatni elektromotor. Cena pa je precej višja kot bi stal starodobnik. Električni fičko namreč v osnovni obliki stane 24.700 evrov.
