Tako kot za ljubezen med ljudmi tudi za avtomobile velja: »Daleč od oči, daleč od srca.« In za avtomobile, ki so bili na trgu razmeroma kratek čas, to gotovo velja, saj se jih večine sploh ne spomnimo več.
Avtomobili, ki jih bomo našteli spodaj, so sicer v prodaji bili še v zadnjem desetletju, vendar ne obstajajo več, zato so nekako izginili tudi iz spomina ljudi. Tudi iz poslovnega vidika so bili popolni polom, čeprav jim po drugi strani ne bi smeli očitati domiselnosti. K hitremu zatonu njihove priljubljenosti je lahko pripomogla tudi visoka cena. A po drugi strani so se dobro vozili, zato so danes morda celo zanimiv in cenovno dostopni nakup. Poleg tega so tudi redki, posebni, izstopajoči in ne izgubljajo vrednosti, saj so večino že tako ali tako izgubili.
1. Aston martin cygnet (2011-2013)
V začetku prejšnjega desetletja se je Aston Martin poskušal uveljaviti v razredu mestnih malčkov in zato izbral nenavaden pristop, saj so s svojim znakom opremili toyoto IQ. Cygnet je z dolžino vsega treh metrov prekršil vsa velikostna pravila britanske znamke, vendar pa je ta imela zanj povsem dober razlog. Z njim so namreč precej zmanjšali kombinirane emisije svojega programa, ki so ga večinoma sestavljali avtomobili z brutalnimi dvanajstvaljniki, računali pa so predvsem na žene svojih tradicionalnih kupcev. Enega je svoji ženi kupil tudi Stirling Moss. Cena je bila osupljiva, saj je bil z več kot 30.000 britanskimi funti cygnet skoraj trikrat dražji od tehnični identične toyote IQ, s katero si je delil sedežno zasnovo 3+1 in 1,3-litrski štirivaljnik. A kupci se niso odzvali v skladu s pričakovanji in Aston Martin je v dveh letih prodal le 300 cygnetov, kar je bilo veliko manj od načrtovanih 4.000 na leto.
2. Honda CR-Z (2010-2016)
Lahko športni hondi sploh spodleti? Primer honde CR-Z kaže, da je to možno. Danes bi hibridni športni avtomobil s sedežno razvrstitvijo 2+2 verjetno bil usklajen s pričakovanji kupcev, v začetku prejšnjega desetletja, ko so si ga Japonci zamislili kot okolju prijaznega naslednika legendarnega kupeja CR-X iz osemdesetih let, pa je bilo drugače. Da bi zadostil športnim pričakovanjem, so konstruktorji sicer skromnemu 1,5-litrskemu bencinskemu štirivaljniku VVT-i dodali integrirani pomožni elektromotor IMA in šeststopenjski ročni menjalnik. Šlo je torej za ureditev, ki še danes ni najbolj pogosta. S sistemsko močjo 94 kilovatov in pospeški v 10,4 sekunde do stotice majhna honda ni navdušila, pa čeprav je porabila le dobre štiri litre bencina na sto kilometrov. Poleg tega so jo v Evropi v začetku prodajali za dobrih 20.000 evrov, kar je bilo preveč za tradicionalne Hondine privržence, novih pa ni bilo. Prodaja na stari celini se je zato zaključila že po štirih letih, v ZDA pa je vztrajala še dve leti.
3. Ford B-max (2012-2017)
Ford je v začetku stoletja uspešno nastopal z enprostorci galaxyjem, S-maxom in C-maxom, manj uspešno pa z evropskim fusionom, zato mu je pripravil sodobnega enoprostorskega naslednika z imenom B-max. Ta je kot enoprostorec z dolžino 4,077 metra nastal na fiestini platformi in imel kar nekaj posebnosti. Najbolj je izstopa po tem, da ni imel stebrička B, ampak je bil ta integriran v zadnja drsna vrata, ki so se zato odprla v veliko praktično odprtino. S 318 litri je bil soliden tudi prtljažnik. Solidna je bila tudi motorna tehnika, ki sta jo med drugimi sestavljala sodobni 1,0-litrski turbobencinski trivaljnik in 1,5-litrski turbodizelski štirivaljnik. Vendar pa je zapletena zasnova karoserija zahtevala tudi visoke proizvodne stroške, zato B-max ni mogel biti poceni. Cene so se začele pri 13.000 evrih, kar se danes morebiti ne zdi tako zelo veliko, pred desetletjem pa je bilo. Zato je kmalu prišlo do prekinitev proizvodnje, ki se je zaključila po vsega petih letih. Pomenljivo je, da Ford v tovarni, kjer je izdeloval B-maxa, zdaj izdeluje križanca ecosport in pumo.
4. Hyundai veloster (2011-danes)
Naj vas podatek v naslovu ne zavede, saj velja za ZDA, kjer veloster še prodajajo. V Evropi se namreč korejski poskus prodaje majhnega kupeja ni nikoli obnesel in že po prvi generaciji so ga popolnoma umaknili iz prodaje. Veloster je poleg oblike izstopal predvsem po asimetrični razporeditvi vrat, saj so vozniku namenili dolga kupejevska, sovozniku in potnikom zadaj pa dvoje krajših kombilimuzinskih vrat. Kupe s sedežno razporeditvijo 2+2 je bil dolg 4,240 metra, sprva pa ga je poganjal 103-kilovatni 1,6-litrski štirivaljnik. Pozneje je dobil 153-kilovatni 1,6-litrski turbobencinski štirivaljnik, ki pa tudi ni pomagal njegovi prodaji. Za konservativne Evropejce je bil preprosto preveč nenavaden, k hitremu zatonu pa je gotovo pripomogla tudi razmeroma visoka cena. Hyundai je zato drugo generacijo namenil le ameriški celini.
5. Peugeot 4008, citroën C4 aircross (2012-2017)
Skupina PSA, ki danes ponuja solidni nabor križancev, se je v začetku stoletja znašla brez predstavnikov v tem hitro rastočem segmentu, zato se je po pomoč zatekla kar k japonskemu Mitsubishiju, ki je pravkar predastavil ASX. Oba francoska modela sta bila torej le malce preoblikovana mitsubishija. 1.6-litrski turbodizelski motor je bil sicer francoski, 1.8-litrski bencinski pa je tudi prihajal z Japonske. Štirikolesnega pogona ni bilo. In čeprav je mitsubishi ASX dosegal visoke prodajne številke, njegova francoska derivata nista bila tako uspešna, saj ju je ovirala predvsem previsoka cena. Poleg tega je v razvoju že bil peugeot 3008, ki je leta 2016 nasledil peugeota 4008, citroën C4 aircross pa je malce večjega naslednika dobil v citroënu C5 aircrossu.
6. Mini paceman (2012-2016)
Potem, ko je BMW kupil Minija in ga uspešno obudil, je začel v okviru te znamke predstavljati nove in nove modele. Osnovnemu miniju one so kmalu sledili kabriolet, karavan clubman, petvratni mini, kupe in roadster, v razredu športnih terencev pa countryman. To ni bilo dovolj, zato so leta 2011 presdstavili še dvovratnega skrajšanega križanca, ki so ga poimenovali paceman. In četudi je countryman postal zelo uspešen model, njegovemu dvovratnemu bratu ni nikoli uspelo prodreti, zatp se je BMW po štirih letih odločil, da ga ukine (kar se je zgodilo tudi kupeju in roadsterju) in se posveti bolj obetavnim modelom.
7. Opel cascada (2013 –danes)
Oplov privlačni kabriolet je prišel v težkih časih, ki jih je poleg težav znamke obeležila tudi finančna kriza, ki je odnesla vrsto podobnih kabrioletov. Opel je verjel v svetlo prihodnost, zato je astro cabrio twintop s trdno zložljivo streho nadomestil s cascado, ki ji je namenil platneno streho in ji nekako ločil od astre. V Russelsheimu so se namreč hoteli vrniti k izročilu prestižnih kupejev, kakršna sta bila kapitan ali rekord. V Evropi mu takšen pristop ni uspel, zato je cascado iz ponudbe umaknil že po petih letih. Poljska tovarna jo sicer še vedno izdeluje, a le kot vauxhall za britanski in buick za ameriški trg.
8. Renault be bop (2009–2012)
Renault je drugo generacijo uspešnega kangooja predstavil tudi v skrajšani 2-vratni izvedbi be bop, za katero si je ime izposodil pri prav tako avantgardi študiji iz leta 2003. Z be bopom je hotel ustreči predvsem aktivnim ljudem, ki so si želeli slogovno zavestni praktični avtomobil. Be bop je imel le štiri posamične sedeže, zadnja šipa se je odpirala ločeno od vrat, steklena streha pa je imela zložljiv zadnji del, da je lahko v avto denimo šel »surf«. Na voljo je bil tudi štirikolesni pogon. Po drugi strani je bilo že v začetku jasno, da prodaja tako posebnega avtomobila, ki je imel vrh vsega tudi premajhen prtljažnik, ne bo dosegla velikih številk, poleg tega pa je bil tudi razmeroma drag. Po vsega treh letih ga je zato Renault umaknil iz prodaje.
9. Seat exeo (2008-2013)
Seatu konec prvega desetletja novega stoletja ni šlo najbolje, saj toledo, altea in altea XL, s katerimi se je hotel ločiti od drugih koncernskih znamk, niso bili najbolj uspešni. Volkswagnova skupina mu je zato namenila reševalni pas v obliki limuzine in karavana exea, ki je bil v bistvu preimenovani audi A4 prejšnje generacije. Čeprav je bil opremljen s premijsko tehniko, je bil predrag, zato ni pritegnil tradicionalnih Seatovih kupcev, prav tako pa tudi ne novih, zato je po le 81.000 izdelanih primerkih zapustil tekoče trakove. Rešitev za Seat je končno prišla z novim leonom in prvim pravim športnim terencem ateco.
10. Suzuki kizashi (2009-2016)
Suzuki je vedno veljal za specialista za majhne in terenske avtomobile in je na tem področju tudi uspeval, vendar pa si je konec prvega desetletja zaželel tudi prodora v višje razrede. Leta 2009 je tako luč avtomobilskega sveta ugledala atraktivna športna limuzina kizashi z dolžino 4,650 metra ter mišičastimi oblikami in trdnim nastopom. Soliden je bil tudi 2,4-litrski štirivaljnik, ki je deloval v kombinaciji z ročnim ali menjalnikom CVT, na voljo pa je bil tudi štirikolesni pogon. Bil pa je tudi dražji od Suzukijevega povprečja in porabil malce več goriva. V Evropi zato kljub odličnim voznim lastnostim ni mogel uspeti, k njegovemu zatonu pa je gotovo pripomoglo tudi to, da ga je Suzuki ponujal le v eni, najbolje opremljeni in zato dragi različici.
