Projekt "Pripelji srečo v službo", ki je nastal pod okriljem Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, poteka od leta 2015. V letu 2017 se je Urbanističnemu inštitutu pri organizaciji pridružila tudi Slovenska kolesarska mreža. S projektom si prizadevajo, da bi več Slovencev kolesarilo na poti v službo, saj mednarodne raziskave kažejo, da kolesarjenje vpliva na povečan občutek sreče. Prav tako pa naj bi povečalo delovno učinkovitost ter posledično izboljšalo odnos s sodelavci.
Luka Mladenovič, sodelavec Urbanističnega inštituta, nam je dejal, da so z odzivom javnosti skozi leta zadovoljni. Kot lahko vidimo v tabeli na njihovi spletni strani, je bilo največji odziv zaznati leta 2015, ko so ljudje na poti v službo skupaj prekolesarili 238.093 kilometrov. S kolesom prevoženi kilometri močno pripomorejo k manjši količini izpusta ogljikovega dioksida v ozračje. Leta 2015 smo tako prihranili 38,6 ton izpusta CO2.
Kako in kdaj je nastala ideja za projekt?
Ideja za projekt je nastala že pred desetimi leti. Skupina mladih je v okviru akcije British Councila razmišljala o tem, kako bi čim bolj učinkovito promovirala kolesarjenje kot način opravljanja vsakodnevnih poti. Osnovna ideja njihovega predloga je bila, da bi zaposleni, ki že kolesarijo na delo, spodbudili še enega ali dva sodelavca. Skupaj bi se pridružili akciji in pričeli (vsaj občasno) kolesariti na delo. Prvih nekaj let se je akcija imenovala "V troje", kot že ime pove, je bilo možno sodelovati le v kolesarskih trojkah.
Kasneje smo dodali možnost sodelovanja posameznikov in spremenili ime akcije v "Pripelji srečo v službo". Po spremembi imena je bilo akcijo tudi lažje najti med vsemi podobnimi, a za promocijo kolesarjenja ne preveč relevantnimi zadetki na spletu.
Zakaj ste se odločili za takšno ime?
Želeli smo poudariti, da je kolesarjenje zdrav in prijeten način opravljanja vsakodnevnih poti. Rezultati raziskav so pokazali, da pridejo zaposleni na delo srečnejši in pod manjšim stresom, če se pripeljejo s kolesom.
Kolesarjenje na delo je okolju prijazno, zdravo, prijetno, poceni, manj stresno in časovno bolj predvidljivo kot vožnja z osebnim avtomobilom. Ker smo si ljudje različni, so nam pomembni različni argumenti. Vsem pa nam je skupno, da si želimo biti srečni. Ker obstajajo znanstvene raziskave, ki kažejo, da so tisti, ki prihajajo na delo s kolesom srečnejši, se nam je to v imenu kampanje zdelo pomembno poudariti.
Kakšne izkušnje imate z omenjenim projektom do sedaj?
Ste dosegli cilje, ki ste si jih zadali na začetku projekta?
Z upoštevanjem zgoraj naštetih izhodišč smo zastavljene cilje dosegli. Akcija postaja prepoznavna, oblikovala se je tudi baza udeležencev, ki nam sledi že več let. Nenazadnje se tudi število kolesarjev na naših ulicah vztrajno povečuje.
Na kakšen način pa spodbujate ljudi pri uporabi kolesa na poti v službo?
Poleg zvestih udeležencev akcije, ki vsaj občasno, največkrat pa redno, kolesarijo, so posebna skupina, ki jo naslavljamo tisti, ki o kolesarjenju na delo razmišljajo, vendar potrebujejo še nekaj spodbude. Včasih je lahko to le nasvet o opremi ali varnem zaklepanju kolesa. Nekateri pa rabijo le še zadnji sprožilec – povabilo prijateljev, da v okviru akcije pričnejo z dolgoletnimi željami.
Ne pričakujemo, da bodo udeleženci akcije z vsakodnevne uporabe avtomobila čez noč prešli na vsakodnevno uporabo kolesa. Naš cilj je, da se čim več ljudi zave, da je na delo možno prit tudi s kolesom, in da to pričnejo početi vsaj občasno.
Ste pri projektu sodelovali tudi s podjetji, ki bi spodbujali svoje uslužbence pri uporabi kolesa?
Akcija je bila tekom devetih let organizirana različno, nekaj let celo s podporo evropskega projekta. Skozi čas so podpore in sponzorstva podjetij in drugih organizacij igrali ključno vlogo. V prvih letih so akcijo podpirale predvsem javne institucije, kot so veleposlaništva, ministrstva in inštituti, v zadnjih letih pa tudi podjetja, ki se ukvarjajo s kolesarjenjem, kolesarsko opremo ali kolesarskimi aktivnostmi.
Vsako leto skušamo pridobiti večjega sponzorja, ki zagotovi osnovna sredstva za organizacijo in promocijo akcije ter glavne nagrade za udeležence. Prav tako sodelujemo z manjšimi sponzorji in podporniki, ki zagotavljajo sredstva za dodatne aktivnosti in manjše nagradne igre. Poleg sponzorjev se vsako leto izoblikuje nabor podpornikov, organizacij in iniciativ s podobnimi cilji, s katerimi sodelujemo predvsem pri medsebojni promociji in skupni organizaciji aktivnosti.
Ste z odzivom zadovoljni?
Odziv sponzorjev in podpornikov je dober in omogoča nadaljnjo izvajanje akcije. Želimo pa si neprekinjenega razvoja, rasti akcije in aktivnejše promocije. V ta namen bi v naslednjih letih morali zagotoviti sredstva za delno profesionalizacijo organizacije.
Menite, da bi morale občine/država več narediti na področju promocije kolesarjenja kot možnega načina prevoza do službe?
Občine in država vsako leto del sredstev namenjajo promociji in izboljševanju pogojev za kolesarjenje. Vseeno pa je na tem področju še dovolj prostora za napredek. Naša akcija se usmerja v promocijo kolesarjenja na delo. Predpogoj, da se posameznik lahko prijavi, je seveda vsaj osnovna, če že ne kakovostno, zagotovljena infrastruktura. Vsako leto namreč prejmemo kar nekaj sporočil zainteresiranih udeležencev, ki pravijo, da je kolesarjenje zanje preveč nevarno.
Razvite kolesarske države poleg osnovne mestne kolesarske infrastrukture že razvijajo t. i. kolesarske avtoceste, ki povezujejo širše zaledje naselij z zaposlitvenimi središči. Z dobro infrastrukturo se namreč tudi sprejemljiva razdalja za kolesarjenje lahko bistveno poveča. S tem pa se poveča delež zaposlenih, ki lahko občasno ali redno kolesarijo na delo.
Ali po vašem mnenju lahko rečemo, da smo Slovenci kolesarski narod?
Slovenci imamo na tem področju kar nekaj prednosti. Intenzivna motorizacija se je pri nas začela razmeroma pozno, šele na prehodu iz 80. v 90. leta. Kot način vsakodnevne mobilnosti je kolo tako prisoten že zadnjih 50 letih. Lahko trdimo, da ga večina prebivalcev zna voziti. Je pa res, da je bila v zadnjih desetletjih vloga kolesa predvsem rekreacijska. Kot način dnevne mobilnosti se je kolo ohranilo predvsem v urbanih središčih, pa še to ne v vseh. Kolo nam je zagotovo blizu, težko pa bi trdili, da smo bolj (ali manj) kolesarski narod kot ostali.
Koga bi si iz tujine lahko vzeli za zgled?
Zgledujemo se lahko predvsem po državah z dobro razvito kolesarsko kulturo, kot sta Nizozemska ali Danska. To so države, v katerih že desetletja načrtno razvijajo kolesarsko infrastrukturo, ki je enakovredna z ostalo prometno infrastrukturo. Djestvo je, da so tam pogoji za varno in udobno kolesarjenje bistveno boljši kot pri nas.
So v prihodnosti v zvezi s projektom načrtovane kakšne novosti?
V prihodnje si želimo akcijo še bolj približati udeležencem. Trenutno je osnovno orodje za sodelovanje spletna stran, glavni komunikacijski orodji pa sta Facebook in elektronska pošta. Razmišljamo o razvoju aplikacije, ki bi obe funkciji združila in udeležencem olajšala sodelovanje.
