Novo leto je prineslo tudi tri nove prestolnice kulture, poleg Kaunasa in Esch-sur-Alzetta se od prvega januarja z nazivom lahko pohvali tudi nam bližnji Novi Sad. Rdeča nit kulturnega programa v Novem Sadu so "štiri mostovi", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. Mostovi poudarjajo vrednote "svoboda, mavrica, upanje in ljubezen" ter obljubljajo več kot 1500 kulturnih prireditev.
Uradno bodo program odprli 13. januarja, kar je tudi novoletni večer po julijanskem koledarju. Veliko vlogo pri otvoritveni predstavi pa bo igral slovenski gledališki režiser Dragan Živadinov, s katerim smo se pogovarjali.
Skoraj pol stoletja ste že dejavni na slovenski umetniški sceni; ste tudi soustanovitelj umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst, ki ste mu izbrali ime, ter idejni konstruktor stilne formacije retrogardizma. Kako ste oziroma še vedno doživljate ta čas? Kako sami pri sebi vidite svoj umetniški razvoj?
Imel sem dve umetniški življenji in eno smrt – retrogardistično, zdaj pa čakam na svojo drugo kozmistično smrt, ki se bo zgodila 2. maja, leta 2045.
13. januarja bo v Evropski prestolnici kulture 2022 v Novem Sadu otvoritvena predstava, pod katero ste podpisani kot avtor. Nam lahko več poveste o sami predstavi. Kakšna pričakovanja imate in kako se je zgodilo to sodelovanje?
Podpisujem se kot avtor libreta in režije. Dunja Zupančič je oblikovalka scenografije in kostumografije, skladateljica Zeniteuma pa je Dragna Jovanović. In zdaj se bom moral opravičiti vsem, ki jih v tem primeru ne morem imenovati. Naš scenski dogodek ni opera, ni oratorij, ni drama ali ples, temveč je podvig. Predstava podvig.
Osrednja protagonista predstave sta matematičarka Mileva Marić Einstein (Anita Mančić), soavtorica teorije relativnosti, in Milutin Milanković (Boris Isaković), utemeljitelj astronomske klimatologije. Osrednja artikulacija podviga je vertikalizacija duha. Dobesedno dvigovanje proti Zenitu. Proti Zenitu Ljubomirja Micića, naslonjenega na arhitekturo Dragiše Brašovana. Štiri srbske humanistične koordinate, ki so svoje veliko delo proizvedle v prvi polovici 20. stoletja. Vse štiri so integralni del kulturne Evrope.
Za potrebe otvoritvene predstave ste sedaj več časa delovali v Srbiji. Je možno med umetniškim ustvarjanjem v Srbiji in doma potegniti kakšne vzporednice? Kje je za kulturo več posluha?
Z Dunjo Zupančič delujeva skoraj leto dni v resničnosti Novega Sada. Projekt Evropske prestolnice kulture (EPK) pa je tako poseben, da z najine pozicije ni možno videti razlik. Produkcijo Zeniteuma financirata Evropska unija in njena inštitucija, Evropska prestolnica kulture (EPK), ki deluje od leta 1985.
Kako vam je všeč Novi Sad kot mesto, kakšen je utrip mesta, kaj vam je tam najbolj pri srcu? Zakaj je po vašem mnenju prav Novi Sad evropska prestolnica kulture?
V nekem intervjuju ste dejali: "Kultura je presečišče umetnosti, znanosti in filozofije – kadar sem slabe volje, je kultura propagandni oddelek države. Jaz sem umetnik in umetnik je nad kulturo, mi smo maršali. Imamo pa tudi ministrante, tem pa pravimo ministri." Kako je ustvarjati v času, ko se na kulturo rado hitro pozabi, svet pa je zaposlen z drugimi stvarmi, med drugimi covidom-19 in posledicami, ki jih je virus pustil za seboj?
Brez akta znanosti in umetnosti svet ne obstaja. Na Metelkovi je prelep grafit, na katerem piše, da sta znanost in umetnost dve očesi istega obraza. Se bojim, da živimo v času oblastnikov, ki nimajo sramu, kaj šele obraza.
Kaj bi si kot umetnik želeli od zdajšnjih in prihodnjih kulturnih 'ministrantov'? Kakšen bi bil po vašem smiseln kulturni sistem?
Nič ne pričakujem! Naj me ne najedajo, ker imam že čez šestedeset let. Od Zavoda za pokojninsko zavoravnje sem dobil obvestilo, da bom upokojen leta 2025 in da bom imel pokojnino 380 evrov. Lahko si mislite, da se ne bom umaknil brez boja.
Od leta 1995 svoje umetniško delo povezujete z znanstvenimi raziskavami; kot umetniški kozmonavt ste se usmeril v "breztežnostni prostor vesolja" ter začeli s 50-letnim telekozmičnim projektom Noordung, ki bo trajal vse do leta 2045. Prav tako sodelujete tudi z rusko vesoljsko agencijo Roscosmos. Kaj vas tako vleče v vesolje? Se morda kdaj zaradi svojih (naprednih) idej počutite kot tujec, 'nezemljan'?
Jaz Dragan Živadinov se v Ljubljani ne počutim kot tujec, saj sem v Republiki rojen, mislim še vedno v uradnem jeziku Republike, obožujejm dvojino in slovenske pesnike ter pesnice, enega romanopisca. Ter gledališke umetnike, ker so dejansko fantastični tako igralci, režiserji in režiserke, scenogrfke in scenografi. Je pa res, da se včasih počutim kot slovar tujk. Ne vem zakaj, Slovenci rečemo tej božanski knjigi slovar tujk, ko pa bi ji morali reči slovar skupnih besed. Da, težim k ekumenskim procesom.
Omenili ste, da stremite k oblikovanju abstraktnega gledališča, gledališča, ki se loči od človeškega, figuralnega. "Zame je abstrakcija vrhovno absolutno Nič," ste takrat dejal in se navezali na to, da vesolje samo po sebi terja abstraktno umetnost. Imate v prihodnosti željo ustvarjati še v kakšnem 'prostoru', ki bi vam predstavljal vir fascinacije in bi s svojimi razmerami terjal abstraktno umetnost?
Pred nami je namestitev umetniškega satelita Umbot::MM na orbito iz Mednarodne vseoljske postaje (MVP). Na premiero v Novi Sad pridejo tudi predstavniki iz Roskosmosa. Tako da bomo že prihodnji teden imeli neformalne sestanke na to temo.
S tem, ko Slovenija v vesolje pošilja umetniški satelit, je na tem področju prava pionirka. Kako je po vašem mnenju cenjena oz. dojeta slovenska umetnost v tujini?
Na to v času virusa ne more biti relevantnega odgovora. Vsi težijo oziroma težimo k temu, da presežemo brutalnost kapitalizma, kjer drug drugemu trejo – kaj že? Umetnost je bila, umetnost še bo, ko mene in tebe ne bo!
Lahko, prosim, bolj podrobno razložite, kako natanko bo operacija sploh potekala?
Leta 2019 smo že testiral umetniški satelit Umbot::MM v kozmonavtskem središču Jurija Gagrina, ki ga je formatirala Dunja Zupančič. Testni umetniški satelit bo nameščen na nizko orbito iz MVP, ne pa iz rakete-busterja, kot je to navada. Do sedaj imamo že štiri tisoč satelitov in cel niz vojaških satelitov na orbiti, a še niti enega umetniškega. Kozmonavt, ki bo šel na vesoljskih sprehod, ga bo ročno usmeril in s tem tudi sprožil programje, ki ga bomo testirali. Produkcijo vodi ZRC-SAZU.
Sebe opredeljujete tudi kot "postgravitacijskega" umetnika, ki ustvarja "postgravitacijske gledališke abstrakte". Nam lahko podrobneje razložite pomen?
Postgravitacijski gledališke abstarkte proizvajam skupaj z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem. To so predvsem zamenjave za umrle igralce petdesetletne gledališke predstave Noordung::1995–2045 in njihove umetniške antene. (Umetnik je antena – Srečko Kosovel) Bolj natančne informacije lahko preberete v reviji Leonardo, ki jo izdaja MIT Press, Boston. To, kar je še pomembno povedati, je, da se nam z veliko hitrostjo približuje tretja ponovitev projektila Noordnug, ki bo 20. aprila, 2025. Kje se bo odigrala, pa je še skrivnost.