Stari Nürburgring (Nemčija)
Moderna steza v Nürburgu, zgrajena v 80. letih, je le senca zveri, kakršen je bil stari Nürburgring. Dirkališče Nordschleife, imenovano tudi zeleni pekel, je bilo v dolžini 28 kilometrov, širine manj kot 10 metrov in s kar 174 zavoji odprto leta 1925 (od 30. let naprej v dolžini 23 km). Že v tistih časih, ko niso dali veliko na varnost, je ta proga velja za super nevarno. Da bi bilo vse skupaj še bolj tvegano za dirkače, Nordschleife leži na območju, kjer je tudi poleti zelo pogosto dež in megla ali pa so se pogoji spreminjali v enem samem krogu. Alberto Ascari, Juan Manuel Fangio, Stirling Moss, Jim Clark, John Surtees, Jacky Ickx in Jackie Stewart so veljali za največje carje zelenega pekla. A tudi ti največji mojstri volana so bili prestrašeni. Šele strahovita nesreča Nikija Laude iz 70. let pa je vodila v izgradnjo novega Nürburgringa. Dirk formule 1 tako že nekaj desetletij ni na tej stezi, a je še danes odprta za javnost in je lokacija vzdržljivostnih dirk. Seznam tragično preminulih na tej progi obsega le nekaj manj imen kot 100. Leta 1961 je Phil Hill kot prvi krog odpeljal v času manj kot devetih minut in to s povprečno hitrostjo kar 154,4 km/h. Še danes le redki krog odpeljejo pod osmimi minutami.

Brooklands (Anglija)
Gre za sploh prvo z namenom dirkanja zgrajeno stezo na svetu (prej so dirkali na navadnih ulicah). Brooklans so odprli leta 1907. Šlo je za ovalno stezo, ki je bila na določenih zavojih visoka tudi do 10 metrov (30 stopinjski naklon). To dirkališče je bilo navdih Američanom za izgradnjo Indianapolisa (ta je bil odprt dve leti kasneje). Okoliška pobočja so v najlepših časih dirkanja v Brooklandsu sprejela 287.000 gledalcev. Ne le, da je proga omogočala za tisti čas nepredstavljive hitrosti, nevarna je bila tudi zaradi betonske in ne asfaltne podlage, ki je bila grbinasta, da je bilo joj. Brooklands je gostil VN Velike Britanije v tistih časih, ko se tekmovanju še ni reklo formula 1. Leta 1939 pa je območje postalo vojšako letališče in oporišče, po vojni pa se dirkači tja niso več vrnili.

Mosport (Kanada)
Jesen, gozd, listje v čudovitih barvah … bila je to romantična kulisa VN Kanade v 60. in 70. letih na dirkališču Mosport v Ontariu. Steza je bila prava dirkaška: hitra in zahtevna. Ne le formulo 1, gostila je tudi dirke motociklističnega svetovnega prvenstva in vse druge najpomembnejše. A druga plat te zgodbe je bila: za varnost tako dirkačev kot gledalcev je bilo zelo slabo poskrbljeno. Izletnih con takorekoč ni bilo in kanadska dirka se je leta 1978 preselila v Montreal. Smrtnih žrtev je bilo v Mosportu kar nekaj, tako med dirkači, varnostniki kot gledalci. Eno bolj grozljivih nesreč je leta 1985 doživel (a ne preživel) Manfred Winkelhock, ki je s polno hitrostjo trčil v betonski zid. Konec 90. je dirkališče dobilo novega lastnika, ki je stezo prenovil in poskrbel za več varnosti (večji del proge je ostal enak). Leta 2008 je v Mosportu na dirki starodobnikov umrl Dino Crescentini, ki je vozil Wolfovo formulo Gillesa Villeneuva.

Stari Spa-Francorchamps (Belgija)
Dirka v Spaju je ena najstarejših in je še danes na koledarju dirk formule 1, a seveda na mnogo varnejši progi od tiste izpred druge svetovne vojne. Na cestah med Malmedyjem, Francorchampsom in Staveletom se je prvič dirkalo leta 1922. Takrat je bil krog dolg 15 kilometrov. Šlo je za povsem navadne gozde ulice. Bila je zelo hitra steza in obtem še ozka in brez pravih izletnih con. Klasična stara proga za super nevarne dirke. Ena najbolj tragičnih dirk na starem Spaju se je zgodila leta 1960, ko sta v razmaku le nekaj minut umrla Chris Bristow in Alan Stacey. Šest let kasneje je v Spaju svojo najbolj grozljivo nesrečo preživel Jackie Stewart. Leta 1970 so sklenili, da je stari Spa prenevaren, nenazadnje so leto prej dirkači zaradi tega dirko celo bojkotirali. V Spaju se spet dirka od leta 1983 (vmes je bila dirka z Zolderju, kjer pa za varnost ni bilo mnogo bolje poskrbeljeno, saj je tam umrl Gilles Villeneuve), a na krajši, širši in bolj varni stezi.

Stara Monza (Italija)
Leta 1922 zgrajeno dirkališče na severu Italije je desetletja veljalo za najhitrejše na svetu. Sprva je šlo za dve dirkališči: ovalno z dvema hitrima ravninama in dvema dolgima 180-stopinjskima zavojema ter klasično podobno današnjemu, a brez danes številnih šikan. Ovalni del je bil že konec 30. let porušen. Šlo je za prvo dirkališče, kjer so organizatorji dirk pobirala vstopnino. Bilo je zelo priljubljeno, a obenem zelo nevarno. Najbolj tragična nesreča se je zgodila leta 1928, ko je umrl en dirkač in 27 gledalcev. Po tistem dogodku so sicer naredili nekaj za več varnosti, a je pet let kasneje sledil nov črni konec tedna, ko so na eni dirki umrli trije dirkači. Sredi 50. so znova zgradili ovalno dirkališče, a na njem zaradi prevelikih obremenitev za takratne dirkalnike izvedli le dve dirki. Klasični del je ostal prenevaren, a organizatorje je izučilo šele po smrti nesreči Wolfganga von Tripsa, ki je s sabo v smrt vzel še 14 navijačev. S šikanami je bila proga prvič upočasnjana leta 1972 in počasi je nastala današnja varnejša, a še vedno atraktivna Monza.

Pisalo se je leto 1961, ko je v Monzi umrl Von Trips in 14 gledalcev. Poglejmo.