Smrt 44-letne ženske iz Žužemberka, ki jo je ustrelil mož, je znova jasno opozorilo, da morajo v primeru nasilja sodelovati žrtve, policija in center za socialno delo. Morilec 44-letnice je sicer imel prepoved približevanja za 48 ur, a v času umora ni več veljala.

Tudi če prepoved približevanja poteče, lahko oseba, ki se boji, da se bo nasilje ponovilo in ima za to dokaze, zaprosi za podaljšanje. A tudi to ne učinkuje vedno.

Najodmevnejši primer, ki se je kljub prepovedi približevanja končal s smrtjo, se je zgodil 15. decembra 2005. 27-letno Marjetko Zemljič je več kot 15-krat do smrti zabodel nekdanji partner, 32-letni D. M. Umoril jo je v njenem stanovanju v Mihovcih pri Veliki Nedelji. Priča umoru sta bila tudi štiriletni sin žrtve in morilca ter sedemletna žrtvina hči, ki je tudi poklicala policijo.

D. M. je imel od novembra 2005 prepoved približevanja, ki pa jo je dvakrat prekršil. Ker se je pojavilo vprašanje, ali sta policija in tudi center za socialno delo naredila dovolj, so na policiji uvedli preiskavo. Končna ugotovitev je, da je policija ravnala "zakonito in strokovno".

Denarna kazen ali pripor
Kršitelj prepovedi približevanja jo lahko odnese le z denarno kaznijo, lahko pa gre tudi v pripor. Zato je ključno poznavanje osebnosti nasilneža, ali bo zadostovala le denarna kazen ali ga bo prepričal le pripor, in tukaj so žrtve ključnega pomena. "Nihče ne pozna storilcev bolje kot žrtve same, pa še te se včasih zmotijo, ne predvidijo takega razpleta, se spet srečajo s storilcem, ker mu verjamejo, ker jih uspe prepričati, ker želijo rešitev iz stiske," pravi predsednica Belega obroča Vlasta Nussdorfer. "Če je izrečena prepoved približanja in ne pripor, je to neke vrste zaupanje storilcu prekrška ali kaznivega dejanja, da ga ne bo ponovil. Ponovitev je lahko za žrtev izjemno usodna," opozarja Nussdorferjeva.