Znašli smo se v nenavadnem nasprotju, ko nas država po eni strani sili delati vedno dlje, po drugi strani pa bi se starejših delavcev radi vsi znebili, da bi lahko zaposlili mlajše ali pa da bi zgolj privarčevali. Zato starejše zakonodaja ščiti približno tako dobro kot Indija svete krave. Odpustiti jih je praktično nemogoče, in tudi če izpolnjujejo vse pogoje za redno upokojitev, jih ni mogoče prisiliti, da se upokojijo.

Narobe svet. Zakon sicer varuje tudi mlade mamice. Na razgovorih za službo delodajalci ne bi smeli postavljati vprašanj o namerah glede otrok, pa jih. Če jim odgovorijo narobe, če jih opozorijo, da vprašanje ni dovoljeno, če jih prijavijo, ne dobijo službe. Tako deluje zaščita. Zaposleni tik pred upokojitvijo so ne glede na to, kaj in koliko delajo, zavarovani bolj kot mlade mamice.

Morda bi s pokojnino težko shajali, morda bi se v pokoju počutili nekoristne, morda jih v službi zaradi njihovih izkušenj res potrebujejo. Ja pa na drugi strani zanimivo, da ne poznam nobenega zaposlenega za tekočim trakom, ki bi se ga oklepal kljub izpolnjenim pogojem za upokojitev. Take želje so očitno verjetnejše v državni upravi, kjer so zahteve glede storilnosti najbrž toliko milejše.

Tako da, če pomislimo, da bomo v zamahu varčevalnih ukrepov vlade, kot kaže, najprej na zavod za zaposlovanje poslali mlade mamice in očke, se zdi smiselno razmisliti o prisilni upokojitvi desetin “upokojencev”, ki se še vedno trdo držijo svoje pisalne mize.