Pokemoni so majhna živalska bitja različnih vrst, ki so se prvič pojavili dvajset let nazaj v obliki video igric. Pokemoni sobivajo z ljudmi in jim pomagajo, priljubljene pa so tudi bitke, kjer se dva Pokemona borita, dokler eden ne omedli. Poleg zbiranja novih likov je cilj tudi treniranje obstoječih. Igra Pokemon GO je dogajanje prenesla v realni svet, kjer so igralci še vedno trenerji Pokemonov, ki morajo dejansko hoditi naokoli.

"Igram tudi do šest ur dnevno"

Matej Rajk je računalniški programer. "Ko sem bil majhen, so bili Pokemoni izredno popularna računalniška igra. Že takrat so mi bili všeč. Iskal sem kaj podobnega, a do danes česa podobnega nisem našel. Ko se je pojavila aplikacija za mobilni telefon, sem jo preizkusil in prepričala me je," pravi 24-letnik.

Če ima veliko opravkov, nadaljuje, potem zanjo ne porabi veliko časa, sicer pa tudi do šest ur dnevno. V isti sapi pojasni, da mu ostane dovolj časa za ostala dnevna opravila, tudi rekreacijo in druženje s prijatelji. Igra in-line hokej in trenira ameriški nogomet. "V tem primeru imam telefon v žepu, nabiram kilometre in na ta način še vedno igram Pokemone. Da pojasnim; v igri obstaja jajce, iz katerega se izvali Pokemon. Igralec mora opraviti določeno število kilometrov, da se mu slednji izvali. Torej igro na nek način igraš tudi takrat, ko ne loviš aktivno teh Pokemonov, pač pa se ukvarjaš s kako drugo dejavnostjo, pri kateri se gibaš oziroma nabiraš kilometre."

Rajk je med drugim tudi administrator na forumu pokemon-go.si, kjer nudijo podporo novim igralcem in tudi starejšim, če se ti soočijo s kakimi težavami. "Menim, da ni nekih nevarnosti, da bi ta igra v resnici igralce zasvojila v pravem pomenu besede. Prepričan sem, da bo do konca leta skoraj pozabljena. Ljudje bodo dosegli, kar bodo dosegli, postala bo nezanimiva. Tudi ta igra ima svoj konec, kot vsaka. Veliko iger sem že preigral, s to, sem prepričan, ne bo nič drugače."

"Odraz družbe, ki me skrbi"

"Prav je, da bi se vprašali, kako ljudje, družba funkcioniramo, da je to stvar, ki je tako okupirala ljudi. Očitno nimajo kaj pametnega za početi, očitno nimajo nekega smisla v življenju," glede igrice Pokemon GO razmišlja psiholog Matej Tušak. Poraja se, izpostavi, sociološko vprašanje, kako funkcionira današnji svet, da ljudje za pomembne stvari v življenju ne najdejo časa, za takšne igrice pa ne le časa, pač pa postanejo s tem celo obsedeni. "Prišli smo do točke, na kateri očitno ljudje ne znajo najti smiselnih ciljev v življenju."

Psiholog igralcem in staršem mlajših igralcev svetuje, da se vprašajo oziroma pogovorijo, koliko časa dnevno porabijo za igrico, kaj pozitivnega jim ta prinese in ali ne bi raje ta čas porabili za neko drugo dejavnost, ki bi imela več pozitivnih učinkov. "Seveda je izbira vsakega posameznika; čas, ki ga prebije pri igranju te igre, gre na račun nečesa drugega. Vprašanje je le, ali gre na račun službe, ali na račun časa, ki bi ga sicer porabil zase, za rekreacijo, recimo, ali gre na račun družine, otrok, partnerja. Če se o tem ljudje ne pogovorijo, igralci niti ne razmišljajo o tem."

Tušak še izpostavi, da je vse, kar dobiva pridih odvisnosti, nevarno. "Sčasoma otrok ne bo opravil vseh svojih obveznosti, zato je potrebno reagirati še preden pride do zasvojenosti. Poiskat je potrebno zdrav odnos do tega."

"Zdaj gredo vsaj ven"

Špela Reš, psihologinja, svetovalka centra LogOut, centra pomoči pri prekomerni rabi interneta, vendarle najde tudi pozitivne vidike igrice. "Veliko naših uporabnikov igra Pokemon GO, pri čemer opažamo, da veliko tistih, ki so prej ostajali doma v svojih sobah, odhaja ven." Reševa pristavi, da to seveda ni idealen način, je pa motiv, da oseba, pri kateri opažajo prekomerno rabo računalnikov, celo zasvojenost, ko ponavadi dejansko veliko ostajajo notri, se ne družijo, ne socializirajo, da zdaj dejansko odidejo ven. "Eni hodijo tudi po deset kilometrov na dan. Dobivajo se s prijatelji, s katerimi skupaj lovijo Pokemone, kar je tudi en vidik socializacije. Še enkrat, ni idealen način, niso pa pri tej igri le negativni vplivi, sploh če govorimo o ljudeh, ki so sicer zasvojeni z računalniškimi igrami."

Staršem svetuje, da naj skupaj pogledajo igro, naj se starši seznanijo z njo. Opozorijo naj otroke in mladostnike, da res ostajajo ves čas pozorni na okolico. "Dobro je, da se pogovorijo tudi glede kupovanja dodatkov pri igri. V osnovi je ta sicer brezplačna, a obstajajo dodatki, ki za katere igralci plačujejo. Imeli smo že primere, da so otroci doma kradli denar, da so si te dodatke lahko kupovali."

Starši naj bodo pozorni na znake, ki kažejo, da bi otrok oziroma mladostnik lahko razvil zasvojenost; da veliko časa porabi za spletne igre, da opušča obroke zaradi tega, da ponoči vstaja, da bi igral igre, da opušča socialne stike, da mu pade uspeh v šoli, da je čustveno vznemirjen, ko nima dostopa do igre, da zelo čustveno odreagira, če se mu igranje prepove. Vse to so simptomi, izpostavi psihologinja, ki kažejo na to, da je težava že kar resna.

Če starši prepoznajo te simptome je dobro, meni, da se obrnejo na strokovnjaka. V kolikor menijo, da to še ni potrebno, naj se pogovorijo z njim, naj postavijo jasna pravila, npr. koliko časa sme otrok porabiti za igrice, kaj naj prej naredi. Jasno morajo določiti tudi posledice, če otrok pravila prekrši. "Te posledice je potrebno potem tudi dosledno izvajati. Posledica je največkrat odvzem aparature. Govorim za mladostnike, ki so stari okrog 14 let; pri 18-, 20-letniku so take prepovedi že neučinkovite. V tem primeru je  res najbolje, da se obrnejo na zunanjega strokovnjaka, ki lahko pomaga pri spremembi vedenja."

barbara.barbic@zurnal24.si