Foto: Anže Petkovšek Barbara Barbič Situacija je seveda namišljena, a dozdeva se mi, da so številni prepričanja, da bi bili takšni krogi potrebni. Sila potrebni, da rešimo družbo propada. Seveda jih ne zanima, s čim si sicer ta moj najstnik polni dneve. Ne zmenijo se, da opravi svoja dnevna opravila (sicer z nekaj obveznega prigovarjanja predvsem pri pometanju cvetkov, ki padajo z balkonskega cvetja), da pomaga obnemoglemu dedu, da pokosi vrt in kar je še takšnih opravil. Ure in ure lahko preživi ob kopanju v bližnji reki, kjer v vodo skačejo s trianglom, naredili so si skakalnico, na kopanje vzamejo tudi žogo. Ja, navzlic temu nebodigatreba pojavu, ki se mu reče Pokemon GO, še vedno ve, kaj je to žoga in tudi čemu služi.

Seveda sem sprva zastrigla z ušesi, ko se je pojavila ta igrica; dala sem se podučiti in ocenila, da za mojega najstnika ne predstavlja neke nevarnosti, ki bi jo bilo potrebno prepovedati. Živimo v relativno majhnem kraju, kjer ni silno nevarnih prometnic, pa tudi sicer menim, da je dovolj zrel, da ga igra ne bi popeljala ravno na sredino ceste, kjer bi prežal za kakšnim Pokemonom na begu.

Kot že poudarjeno, preden sem sprejela sodbo glede igre, sem se dala o njej podučiti. Stavim, da številni, ki so o igri sprejeli obsodilno mnenje, niti ne vedo, za kaj gre. Je nekaj novega, je nekaj, kar potencialno zasvoji, je nekaj, kar je menda povzročilo že nekaj nesreč nekje v ZDA (tako smo brali), je nekaj, zaradi česar so se trume zgrinjale tja in tja in povzročile prometne kolapse. Baje. Takšni posnetki so krožili po spletu.

Skratka, strah in groza! Ne vem, kdaj je nazadnje takšen masovni trepet v smislu kam gre naša družba povzročil kak posnetek utapljajočih se beguncev. Ali pa kak posnetek vojnega divjanja v Siriji. Ali pa številke, koliko orožja je proizvedenega na tem svetu… In ni ne prva ne zadnja računalniška oz. spletna igra, ob katerih so v povsem zgledne državljane zrasli številni tudi moje generacije in še starejši.

Foto: EPA Pokemon GO Seveda se strinjam, da pri spletnih igrah (vseh, da ne bo pomote), tiči nevarna past, v katero se številni ujamejo. Postanejo zasvojeni, odtujeni, agresivni, tujci v življenju lastnih družin, nemara celo v svojem lastnem. Vendar še enkrat, dokler je to le ena oblika sprostitve izmed mnogih, potem, dragi sine – imaš moj blagoslov. Pri polni zavesti! V kolikor se bodo pojavile težave, da boš v igrico investiral denar, da boš popustil v šoli ali da ne boš opravil dogovorjenih opravil, potem se bova seveda pogovarjala drugače. Predvsem se bova najprej pogovorila in dogovorila o pravilih!

Seveda se ne slepim, da ravno moj otrok pa ni nagnjen k spletnim odvisnostim, menim, da je dandanes v tej nevarnosti že vsak otrok, ki ima računalnik ali mobilni telefon. Ne slepim se, da vem za čisto vsak njegov klik in da bi čisto vsakega tudi odobravala. Seveda nisem zadovoljna s čisto vsemi njegovimi reakcijami, navadami in razvadami, ki pa so nekako vendarle še vse v mejah normale. In ki so pač del odraščanja. Tako ocenjujem kot starš.

Če se bodo pojavile težave, bom brez težav potrkala na vrata ustanov, kjer so za to usposobljeni in kjer bodo znali svetovati. Do takrat pa, kot že izpostavljeno, ne mislim sedat v kroge, kjer bi razpravljali o tem, kakšen vendar starš sem, da sem svojemu otroku pustila v to brezno, imenovano Pokemon GO.

Seveda ga sama ne razumem povsem, ne razumem tega tekanja za virtualnimi stvori, ne razumem te potrebe. Po drugi strani pa … tudi moji starši so v mojih najstniških letih pisano gledali na moje takratne potrebe. Spomnim se primera, ko me je oče skupaj s starejšim bratom – potem, ko sva še kot osnovnošolca vso noč prebedela ob spremljanju koncerta Live Aid – zjutraj povsem neprespana odpeljal v gozd in nama pripravil predavanje o resničnem smislu življenja. Predavanje je bilo sestavljeno iz skupka “navodil”, ki nama jih je skupaj z mamo tako ali tako vcepljal sleherni dan. Ni razumel, da sva imela potrebo po “buljenju” v TV škatlo vso noč in še to neke bende praviloma dolgolasih rockerjev, ko pa je vendar toliko pomembnejših stvari v življenju.

Navkljub tej potrebi po spremljanju koncertov in muziki, ki je moji starši niti približno niso sprejemali, navkljub še številnim potrebam, ki sem jih morala kot najstnica zadovoljiti in so bili mojim staršem povsem nekaj nerazumljivega, sem odrasla v – rada verjamem – povsem zglednega in odgovornega človeka, davkoplačevalca, ki nekako sledi pravilom, vcepljenim že v otroštvu. Seveda se z očetom še dandanes ne strinjava glede vsega, še vedno ne razume nekih mojih potreb, tako kot jaz ne njegovih in tako kot ne potreb mojega sina. In nenazadnje tako kot oče pred njim ni razumel vseh njegovih. Tako se pač svet vrti. In – če se mene vpraša - se bo tudi takrat, ko bo igra Pokemon GO že davno pozabljena. 

PREBERITE TUDI:

• "Igro Pokemon GO igram tudi šest ur dnevno"

barbara.barbic@zurnal24.si