Foto: Žurnal24 Manca Borko (Foto: Boštjan Tacol) Vse v zgodbi o vračanju preveč izplačanih plač v javnem sektorju je absurdno. Za začetek že to, da so se pristojni reševanja težave s preplačili lotili šele tik pred iztekom zastaralnega roka, čeprav so za napake vedeli že vsaj od leta 2009. Vseeno pa še do danes ni uspelo nikomur izračunati, koliko je bilo teh preplačil in koliko javnih uslužbencev bi plačo pravzaprav moralo vrniti. A z absurdi tukaj šele začnemo.

Plača. Navadnim smrtnikom je plača osnova, okoli katere oblikujejo svoje življenje. Na podlagi nje najamejo kredite, plačujejo vrtec, prejemajo otroške dodatke in nadomestilo za starševsko varstvo pa pokojnine in štipendije. Če je torej plača napačno obračunana, je napačno obračunano vse v njihovem življenju. Morda se sliši preprosto za nekoga, ki ves dan preklada milijone, a dvomim, da se vračanje nekaj tisoč evrov preveč izplačane plače zdi preprosto kateremukoli od “navadnih” javnih uslužbencev ali pa davčnim izpostavam, pokojninskemu zavodu in centrom za socialno delo, ki bodo zasuti z obnovami postopka. Ne nazadnje je absurdno tudi to, da bi moral javni uslužbenec ob prejemu odločbe o njegovi plači ob prehodu na nov plačni sistem v letu 2008 sam vedeti, da je z njegovim izračunom nekaj narobe. Sploh glede na to, da so se plače tako ali tako spreminjale. Po petih letih namreč od njega zahtevajo, da bi se moral na plačni sistem spoznati bolje od nadrejenega ter pravne in računovodske službe delodajalca. Prav zato je vračanje premalo izplačanih plač delavcem upravičeno. Odgovornost je delodajalčeva in on naj prevzame posledice.