Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Metadonsko zdravljenje je simptomatičen odraz naše družbe. Menjamo eno odvisnost, ki jo imamo za težavo, za drugo, ki je baje manjša težava, s tem pa ne iščemo rešitev. Stroka nas sicer prepričuje, naj na zdravljenje gledamo širše – torej ne, kako pomaga samemu pacientu pri osnovni težavi, ampak z vidika zmanjševanja nedovoljene uporabe opiatov, okužb z virusi, kriminalnega vedenja ... Zato je vprašanje, zakaj stroka nima oprijemljivih podatkov o številu zasvojencev, ki jih je zdravljenje pripeljalo do ultimativnega cilja – premagati odvisnost –, brezpredmetno. Metadonsko zdravljenje torej ni zdravljenje in s tem reševanje težav, ampak drago socialno orodje za njihovo blaženje. Pa vendar se – tudi v smislu blaženja težav – svet spreminja hitreje, kot lahko dojemamo, mi pa se proti kemiji, ki praktično vsak dan črnemu trgu ponudi nekaj novega, borimo z modelom, starim skoraj 20 let.

Preveč, premalo

Zakaj? Socialne službe se niso sposobne ukvarjati s problemom kot celoto, zato jih nadomešča metadon. Ko mi je nekoč neki odvisnik na vprašanje, kaj ga je pripeljalo do tega, da je prvič poskusil drogo, in kaj mu je pravzaprav v življenju manjkalo, odgovoril: “Vsega je bilo preveč.” Danes je naša družba razpeta med tistimi, ki nimajo ničesar in so drugi potencialni kupci “šusa”, ter razvajenimi mulci, ki imajo vsega preveč. Smo torej idealen poligon za težave, na katerem država kot alternativo vsem, ki zabredejo, še vedno ponuja substitut, ne pa rešitve. Bravo.