Ko je Mariborčanka Tina Kramberger v osnovni šoli prebrala prvo knjigo iz zbirke Pet prijateljev angleške pisateljice Enid Blyton, je vedela, kaj bo postala, ko bo velika. Detektivka. In tako se je zgodilo. Zdaj, pri sedemintridesetih, ima detektivsko licenco že 13 let, svojo agencijo, ob tem pa je od decembra lani še predsednica Detektivske zbornice Slovenije.

Foto: Jernej Borovinšek Tina Kramberger

Najtežji izpit v življenju

"Še med šolanjem na prvi gimnaziji sem se pozanimala, katera fakulteta je najustreznejša za detektiva, potrebna je pač šesta stopnja izobrazbe, in doštudirala na fakulteti za varnostne vede v Ljubljani. Po diplomi sem morala opraviti še izpit pri detektivski zbornici, ki je bil verjetno najtežji v mojem življenju. Dobila sem strokovno literaturo in se morala vsega sama naučiti. Danes je kandidatom lažje, saj imajo 80 ur usposabljanja," pripoveduje Krambergerjeva.

Gledalci in bralci detektivk ta poklic v idealiziranem in malce romantičnem duhu pogosto povezujemo z razpletanjem na prvi pogled nerešljivih umorov, prefinjenih goljufij, skrivnostnih izginotij. Toda poročnik Columbo, Sherlock Holmes ali Hercule Poirot – mimogrede, naši sogovornici dela Agathe Christie nikoli niso bila najbližja, "ker se nisem mogla vživeti v tisti čas" – so eno, resničnost pa drugo.

Iščejo samo potrditev, najraje fotografijo

"Slovenski detektivi pa se tudi sicer razlikujemo od ameriških. V ZDA se beseda 'detective' nanaša na kriminaliste, čeprav imajo tudi zasebne detektive, mi pa smo povsem ločeni in s policijo nimamo nobenih povezav," pojasnjuje Krambergerjeva.

Največkrat se ukvarja s kontroliranjem bolniških staležev, alkotesti, preverjanjem sumov zavarovalniških goljufij, zbiranjem informacij o dolžnikih in, seveda, varanjem: "K meni prihajajo tako moški kot ženske, ki o partnerjevem skakanju čez plot večinoma že vse vedo, in hočejo samo potrditev, denimo fotografijo. Po mojih izkušnjah se prešuštniki dobivajo predvsem med službo ali po njej in včasih doma povedo, da ne morejo na dopust, ker imajo preveč dela."

Vse več nameščenih prometnih nesreč

Krambergerjeva v zadnjem času pogosto preiskuje nameščene prometne nesreče: "Že pred leti so izračunali, da bi vsi plačevali 80 evrov manj letne premije, če ne bi bilo toliko tovrstnih goljufij. Toda povprečen Slovenec je prepričan, da se mora boriti proti državi in zavarovalnici. Vedno pa se najde šibka točka in zadeva se potem seli na sodišče."

Nadaljuje, da je pomemben del detektivstva vročanje sodnih pošiljk in vabil na razgovore pri delodajalcih ter odpovedi z dela: "To pa je res tako kot v filmih, saj moramo iskati tudi ljudi, ki sodišču sporočijo fiktiven naslov bivanja, kar žal ni sankcionirano, ali preprosto ne odpirajo vrat. Pošiljko pa lahko pustim tam šele potem, ko sem z naslovnikom vzpostavila osebni kontakt."

Prednost, ker je ženska

Pri vročanju tako nezaželene pošte ima, kot omeni, prednost, ker je ženska – teh pri nas niti ni tako malo, med 99 detektivi jih je 37 – in česa hujšega od verbalnega napada še ni doživela: "Nekoč sta dva detektiva skušala vročiti pošiljko delodajalca. Prvemu se je naslovnik zlagal, da ni pravi, ampak njegov brat, drugega pa je povabil v stanovanje, zaklenil vrata in na mizo položil pištolo. Ko so naročilo predali meni, sem se odločila, da ne bom stopila v stanovanje. Šla sem pred hišo in pozvonila, oni pa je skozi okno vpil, da ne dela domofon in naj pridem gor. Zavrnila sem ga, da naj pride on dol, in je na moje presenečenje to res storil ter podpisal prejem pošiljke."

Ko je govora o pištolah: detektivi jih nosijo le redko, Krambergerjeva je nima. "Za orožje moramo dobiti dovoljenje tako kot vsi drugi državljani. Poleg tega pištole ne bi uporabila v nobenem primeru, če pa bi mahala z njo, bi zgolj zaostrila dogajanje, ki bi se morda končalo tragično. V torbici nimam niti solzivca, so pa v avtu vedno pasji priboljški, če bi morala katerega pomiriti. Nekoč si je oče sposodil moj avto in je mislil, da imam v vratih nekakšne čokoladice, takšne zdrave, ker jih je dolgo žvečil. Povedala sem mu, da je to za kužke," se nasmeje.

Našla ji je biološko mamo

Najbolj je ponosna, ker je 20-letni Štajerki našla njeno biološko mater: "Dekletu na centru za socialno delo (CSD) niso hoteli dati podatkov in je poznala le mamino ime in mesto, kjer naj bi živela. Po drugi strani pa se je tudi mama, ki jo je dala zaradi ne vem kakšnih razlogov v posvojitev, sedem let trudila, da bi vzpostavila stik z njo, a na CSD prav tako ni mogla izvedeti ničesar. Mater sem po svojih metodah, ki jih ne morem razkriti, našla in hčerki sporočila naslov. Obe neizmerno hvaležni, sta mi poslali njuno skupno fotografijo."

Tina Kramberger na leto razreši približno sto zadev, nekatere v nekaj dneh, za druge potrebuje več časa: "Zavarovalniške goljufije mi lahko vzamejo tudi mesec dni, varanje do dva tedna." In kakšna je cena? "Priporočena tarifa detektivske zbornice je 90 evrov plus DDV na uro. Če gre za daljše spremljanje oziroma nadzor, damo popust, prav tako ne zaračunavamo sestankov, raznih birokratskih opravkov in pisanja poročil, razen, če niso zelo podrobna."

Ko se bo Krambergerjeva upokojila, bo uničena tudi njena detektivska izkaznica s številko 143. Bo pa morda svojo dobila njena devetletna hči: "Že zdaj pravi, da bo tudi ona detektivka. Dve leti starejši sin te želje še ni izrazil, vendar oba učim razmišljanja zunaj okvirjev in zastavljanja pravih vprašanj."

dezurni@styria-media.si