Pred približno dvema mesecama je stal na vrhu najvišje gore sveta, zdaj pa alpinist Andrej Gradišnik sedi pred nami in razlaga o svojem dosežku. Goro vseh gor – Mount Everest, ki se dviga 8848,86 metra nad morjem, je osvojil 17. maja 2023 in v zgodovino zapisal kot devetnajsti Slovenec, ki mu je to uspelo.

Foto: Andrej Gradišnik alpinist Andrej Gradišnik

Na dosežek, ki si ga je zaželel za 60. rojstni dan, ga poleg spominov vežeta tudi obvezana prsta na rokah. Pri osvajanju Mount Everesta je na dlaneh staknil ozeblini, ki pa v primerjavi s tem, kar se sicer dogaja na najvišji gori na svetu, ni nič hujšega, pravi. Nekateri kolegi alpinisti, s katerimi si je delil bazni tabor, vrha niso dosegli. Med njimi so bili nekateri vrhunski alpinisti, ki so imeli za seboj številne zahtevne vzpone.

Kaj vas tako privlači pri alpinizmu?

Rodil in odraščal sem v gorniški družini, tako da so mi bile gore položene v zibelko. Po planinski šoli sem se v srednji šoli pridružil še alpinistom, ko smo veliko tudi plezali. V različnih življenjskih obdobjih sem se z alpinizmom ukvarjal z različno intenzivnostjo. Če sem ga v srednjih letih nekoliko zapostavil, saj sem dal prednost socio-ekonomskemu delu svojega življenja, sem se mu ponovno posvetil pred približno desetimi leti. Trenutno torej doživljam alpinistično pomlad.

Česnja na torti je bil nedavno osvojen Mount Everest. Kdaj se vam je porodila želja, da ga dosežete?

Z leti se vedno znova sprašuješ, kaj je tisto, kar te osrečuje, in česa v življenju še nisi dosegel. Everest je bil moja dolgoletna želja, zanj sem prvič slišal v 4. razredu osnovne šole in že takrat sem si predstavljal, da ga bom enkrat osvojil. Zaradi drugih vzponov je kasneje ostajal v ozadju. Ko pa sem nedavno delal svoj 'življenjski obračun', se je ponovno pojavil na vrhu mojega seznama.

Kakšni so občutki malo več kot dva meseca po uspehu, ko ste kot 19. Slovenec stopili na najvišji vrh sveta?

Vesel sem, da sem si izpolnil dolgoletno željo in da tega ne rabim ponoviti (smeh). To pa zato, ker je bil ta vzpon precej drugačen od večine, ki sem jih po navadi osvajal s prijatelji in to v lastni režiji, torej brez odvisnosti od ostalih. Vzpon na Everest pa danes žal logistično ni možen brez vključitve turističnih agencij in domačinov, od katerih si posledično odvisen. Ta način plezanja mi ni najbolj blizu. Alpinizem je nevarna dejavnost, nad katero želim imeti sam kontrolo oziroma imeti ob sebi nekoga, ki ga dobro poznam in mu zaupam.

intervju "Družba rabi gladiatorstvo, stalno se mora nekaj bliskati"

Na Everestu pa imaš na eni strani množice ljudi, na drugi strani pa si čisto sam. Ni mi odgovarjalo, da sem bil pri zadnjem vzponu brez kuhalnika, kar pomeni, da si nisem mogel pripravljati vode. Zato sem bil bolj dehidriran, kot bi bil sicer. Tovrsten način plezanja se mi zdi smiseln za posameznike, ki nimajo toliko alpinističnih izkušenj in potrebujejo pomoč.

Kaj človek doživlja, ko stoji na najvišji točki sveta?

Na vrhu sem čutil predvsem olajšanje, da se mi ne bo treba več vzpenjati. Vsak korak na taki višini je velik napor. Ko se spuščaš, je precej laže tudi pljuča niso tako obremenjena. Hude evforije na vrhu nisem doživel, saj sem čutil veliko utrujenost. Prišla je za mano, ko je bil vzpon že mimo.

So vas zaradi višinskega imperativa vrha prevevali globoki občutki, ali ste se počutili podobno kot na katerem izmed drugih vrhov?

Foto: Andrej Gradišnik alpinist Andrej Gradišnik Pred odhodom sem kot alpinist Everest podcenjeval. Dojemal sem ga kot komercialni vzpon, ki ga osvajajo množice ljudi, celo tisti, ki sploh niso alpinisti. Izkušnja pa mi je pokazala, da gre vseeno za najvišjo goro na svetu, kjer je kisika zgolj še za eno tretjino v primerjavi z normalnimi višinami. Posledično je lahko gora zelo nepredvidljiva, hitro se lahko pojavijo pljučni in možganski edemi. Prav tako so vplivi na spremembe vremena hitri in močnejši kot v dolinah, zato je v določenih okoliščinah gora lahko usodna za vsakega vrhunskega alpinista. Menim, da potrebuješ za uspešen vzpon na Everest poleg dobre fizične in psihične pripravljenosti potrebuješ veliko sreče.

Ste ob vzponu ves čas verjeli, da boste prišli na vrh, ali se vas je vmes morda lotila kriza? Prebrala sem, da ste imeli kar nekaj težav z opremo, poleg tega ste morali zamenjati šerpo.

Ves čas odprave sem verjel, da lahko pridem na Everest. Zavedal pa sem se, da brez primernega vremenskega okna na goro ne moreš priti, pa čeprav si še tako dobro pripravljen. Zavedal sem se, da ni vse odvisno le od mene, zato sem želel, da bi bil pri odpravi med prvimi. Osebne krize nisem nikoli imel. Največ pomislekov je bilo vezanih na to, ali mi bo uspelo na vrh priti brez pomoči kisika. Nisem želel postati eden izmed tistih klientov, ki se ob precejšnji pomoči šerp nekako privlečejo na vrh in že na višini 7000 metrov začnejo nositi kisikovo masko.

Sprva sem se na goro želel povzpeti sam in brez kisikove maske, vendar se tega s turistično agencijo žal nisem uspel dogovoriti. Pri prvih dveh rotacijah sem hodil s šerpo, ki mi ni uspel slediti. Do tabora je prihajal uro, dve za menoj. Naknadno je tudi zbolel, zato so mi za zadnji vzpon priskrbeli novega, bolje pripravljenega. Ko se je izkazalo, da imam zaradi snežne slepote težave z očmi, je bil ves čas ob meni. Pri sestopu mi je posodil svoja rezervna očala in hodil pred mano, da sem se lahko orientiral. 

Po tragični nesreči leta 2020 ste ostali brez dobrega prijatelja in soplezalca Grege. Kako smrti bližnjih soplezalcev vplivajo na alpinista?

Smrt je vselej dogodek, ki prizadene bližnje. Če se zgodi v pogojih, ki si jih sam izbereš, imaš velikokrat pomisleke, zakaj je bilo to potrebno. Zavedam se, da je alpinizem izjemno lepa dejavnost, ki za sabo potegne precej tveganja. To je treba vzeti v zakup. Tekom življenja sem izgubil veliko kolegov alpinistov, vendar se me je Gregova smrt najbolj dotaknila. Bila sva si izjemno blizu, imela sva skupne cilje. Najbolj me žalosti to, da je za sabo pustil družino.

Ali je njegova smrt kdaj vzbudila pomislek, da bi se prenehali ukvarjati z alpinizmom?

Bližnje srečanje z izgubo prijatelja sem doživel že v najstniških letih, na začetku alpinistične poti. Takrat sem se spraševal, ali mislim vztrajati. Nato sem v nekem trenutku v oguljen alpinistični dnevnik zapisal: 'Igor, tudi zate bom še naprej plezal!' Ni se mi zdelo prav, da bi preprosto prenehal.

alpinistka "Ženske smo bile takrat res v manjšini, zato ker je alpinizem šport, ki vključuje tudi nevarnost"

Ali ste bili pri osvajanju vrha soočeni z nič kaj prijetnimi prizori alpinistov, ki se jim ni uspelo varno vrniti v dolino? Prebrala sem, da so z leti, čeprav se sliši še tako grozno, prevzeli vlogo smerokazov.

Kot večina posameznikov sem na vzpon po klasični smeri na Everest gledal podcenjevalno. Ko sem odhajal tja, nisem videl pretirane nevarnosti. V letošnjem letu se je na gori smrtno ponesrečilo 17 vzpenjajočih, vključno z dvema iz ožjega kroga, s katerima sem v baznem taboru preživel veliko časa. Šele takrat sem prišel do spoznanja, da še tako izkušeni alpinisti lahko podležejo posledicam pomanjkanja kisika in pogojev, ki tam vladajo. Med samim vzponom o tem nisem razmišljal, saj sem bil osredotočen le na cilj. Ko pa sem zadeve podoživljal, priznam, da so se me dogodki kljub letom in izkušnjam globoko dotaknili.

Večina tega verjetno ni sposobna odmisliti in jih lahko prizori precej vznemirijo, ter pripomorejo k morebitnemu neuspehu?

Res je. Kot velja za večino stvari, se uspehi in neuspehi dogajajo v posameznikovi glavi. Če na določene stvari nisi ustrezno pripravljen, tam nimaš česa iskati. Letos je bilo v baznih taborih ogromno ljudi. Pogosto se izkaže, da nekateri ne zapustijo niti baze, saj jih pogoji prestrašijo.

Sam s tem nimam težav, saj v tovrstnih razmerah delujem izkustveno. To pomeni, da se osredotočam razumsko; bolj kot je nevarno, intenzivneje se bom osredotočil na aktivnost, ki jo izvajam. Strah se tako pojavi šele po dogodku.

Poleg dobre fizične pripravljenosti je ključna tudi psihološka priprava. Kako ste se pripravljali na vzpon?

Na vzpone se, odkar pomnim, pripravljam s tako imenovano meditacijsko tehniko. V mislih si predstavljam različne situacije, do katerih na gori lahko pride. Na ta način je glava pripravljena in se zna ustrezno odzvati. Na višinah, ko je stopnja nasičenosti s kisikom precej nižja, so misli lahko počasnejše od dogodka in glava ne dela tako kot v nižinah. Zato je dobro, da odregiraš hitro in rutinsko. K temu seveda pripomorejo dolgoletne izkušnje, ki jih nadgrajuješ. Kot vemo, nas situacije lahko vedno znova presenetijo.

Foto: Andrej Gradišnik alpinist Andrej Gradišnik

Pri osvajanju vrha se alpinisti soočajo z res ekstremnimi razmerami. Kaj je bilo vam najtežje?

Daleč najtežji mi je bil sestop. Da je to najbolj kritična faza, potrjuje tudi podatek, da se 85 % nesreč na Everestu zgodi ravno pri sestopu. Takrat posameznikom pojenjajo moči in koncentracija. V preteklosti so bili moji sestopi z gora hitri in lahki, tokrat pa sem imel veliko težav z vidom, zato je bil sestop težavnejši in predvsem počasnejši.

intervju "Najnižja temperatura je bila -38°C, najvišja -15°C, v povprečju pa okoli -25°C"

V baznem taboru pod vrhom sveta je letos (znova) precejšnja gneča. Reuters je poročal, da so nepalske oblasti izdale rekordno število dovoljenj za vzpon – 467 –, kar je največ po letu 2021, ko so jih izdali 408. Ste gnečo občutili tudi sami?

Gneča je bila predvsem v baznih taborih, kjer me niti ni tako motila, saj je prostora veliko. Problem so ozka grla na gori. Sam tudi s tem nisem imel težav, saj sem se v takih primerih odpel od fiksne vrvi in splezal mimo ljudi. Mnogi si tega ne upajo in raje čakajo v vrsti. To je zagotovo precejšnja ovira, s katero izgubiš kar nekaj pozornosti. Gneča me je najbolj motila na vrhu, ker nisem uspel posneti fotografije, na kateri bi bil sam (smeh). Zato se tam nisem dolgo zadržal, morda le 10-15 minut. Bilo je tudi precej mrzlo, kljub povsem jasnemu nebu. Vremenska napoved je za tisti dan napovedovala veter in minus 35 °C. 

V zadnjih desetletjih je vzpon na Mount Everest postal del turistične ponudbe. Rezultat velikega povpraševanja po vodenem vzponu so kolone bolj ali manj pripravljenih gornikov, ki imajo dovolj denarja, da si privoščijo vzpon. Cena tega početja je visoka in terja številne žrtve. Kakšno mnenje imate o masovnem turizmu, ki se dogaja celo na najvišjem vrhu sveta?

To je dokaz, da je denar sveta vladar. Država si prizadeva, da izda čim več dovoljenj, šerpe in ostali turistični ponudniki pa so veseli, da imajo veliko dela. Vzpon na Everest stane 11.000 dolarjev po osebi, najverjetneje pa bodo ceno še dvignili, saj je ljudi enostavno preveč. Odprava na Everest je velik finančni zalogaj, ki si ga vsakdo ravno ne more privoščiti. Praviloma se vzponi preko agencij začnejo pri 40.000 dolarjev. Nekateri odštejejo celo 100.000 dolarjev, odvisno pač od luksuza, ki si ga posameznik želi oziroma lahko privošči.

Verjetno masovnost tudi zmanjšuje vrednost dosežka?

Alpinisti s(m)o res takega mnenja, širši množici pa to odgovarja. Država in posamezniki na ta račun veliko zaslužijo. Ključna je tudi medijska pozornost in s tem sponzorji, ki denar raje namenijo za klasičen vzpon na Everest kot za določeno težko smer, ki je ni še nihče uspel preplezati. To moti manjšino, ki bi si želela bolj romantičnega vzpona na goro.

stasa.pust@styria-media.si