V luči nedavnih dogodkov, ko so Talibani prevzeli vodenje Afganistana in smo lahko spremljali hektično dogajanje z letališča v Kabulu ter celotne države, smo se pogovarjali s poklicnim gasilcem Tomažem Ažbetom, ki je bil leta 2005 tudi sam član Mednarodnih mirovnih sil, ki so pomagale na tamkajšnjem letališču.
"Gasilec mora biti srčen pa trčen obenem," je v intervjuju za naš medij pred časom dejal vaš stanovski kolega Klemen Kužnik. Se strinjate? Kaj vas žene, da z namenom pomoči drugim, v življenjsko nevarnost spravljate sebe?
Gasilstvo postane del tvojega življenja. Treba je vedeti, da so gasilci v Sloveniji 'udarna sila', ki je kadarkoli pripravljena pomagati in ukrepati ob dogodkih, v katerih so ogroženi ljudje, živali, materialne dobrine in okolje. In to delo gasilci, tako prostovoljni kot poklicni, opravljajo častno. Pri tem se zavedajo, da ti dogodki zanje predstavljajo tudi tveganje. Z izurjenostjo in usposobljenostjo to tveganje zmanjšujejo, kljub temu pa se včasih pripeti tudi kak neprijeten dogodek.
Mesec november v okviru projekta Glas generacije namenjamo moškim; učiteljem, popotnikom, zdravnikom, športnikom, igralcem, pevcem, očetom, dedkom, bratom, možem ... Teme bodo predvsem spremembe in moški vpliv na vseh področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Bili ste eden izmed 17 gasilcev, ki so v sklopu Mednarodnih mirovnih sil pomagali na letališču v Kabulu v Afganistanu. Kako je prišlo do tega, da ste sodelovali v tej misiji?
V začetku leta 2004 je s strani predstavnika slovenske vojske (SV) v Bruslju prišla ponudba, da bi na letališče v Kabulu v okviru misije ISAFodpotovala ekipa desetih gasilcev. Ker SV za to misijo ni imela zadostnega števila gasilcev, se je obrnila na Upravo RS za zaščito in reševanje (URSZR), ta pa na predstojnike poklicnih gasilskih enot. Sodelovati na taki misiji mi je predstavljalo izziv, zato sem sem prijavil kot kandidat v Gasilski brigadi Ljubljana (GBL). V spomladanskem času so potekala vojaška usposabljanja, usposabljanja na civilnem letališču za pridobitev licence letališkega gasilca in usposabljanja na vojaških zrakoplovih. Poleg tega so se odvijala še razna usposabljanja o varnostno obveščevalnih zadevah in za nadgraditev tujega jezika s področja vojaške terminologije. Večinoma so potekala v Sloveniji, razen usposabljanja s področja bojnih vojaških zrakoplovov, ki je bilo v ameriški letalski bazi v Avianu. Tam smo spoznali, kako poteka delo gasilca na vojaškem letališču.
Na misijo bi morali oditi že konec junija, vendar se je zadeva nekoliko zamaknila. Prva gasilca sta odšla na misijo v začetku meseca septembra. Sredi novembra je na letališče v Kabul odpotoval nova skupina petih gasilcev. Tako je od konca meseca novembra na letališču delovalo sedem slovenskih gasilcev. Sam in še dva gasilca smo odpotovali na misijo februarja in ostali tam do konca avgusta, ko nas je zamenjala nova skupina.
Kakšni prizori so vas pričakali tam? Kaj ste takrat doživljali?
Pred začetkom misije smo imeli precej nepopolne podatke o stanju v Afganistanu in letališču Kabul, saj si z obveščevalnimi podatki, s katerimi so nas seznanili, dejansko nismo mogli nič pomagati. Kasneje sem, glede na to, da sem na misijo odšel sredi februarja, že pridobil več informacij od kolegov, ki so bili takrat že tam. Ko smo prispeli v Afganistan, smo dejansko padli v čisto drug svet, Kabul je bil že precej porušen. Vojaška baza na letališču Kabul, v kateri smo bivali, je bila kar dobro urejena. Kljub temu pa ugotoviš, da si le delček med tisočglavo množico v vojaški bazi. Poleg tega so se vremenski pogoji precej spreminjali. Če smo prišli v obdobju dežja in blata, je bilo kasneje vroče s polno peska, ki je bil vsepovsod.
Po prihodu so sledila uvajanja o pravilih in življenju v bazi ter uvajanja v delo v gasilsko službo na letališču. Po nekaj tednih je bilo bivanje že prav prijetno, poleg tega pa so se hitro spletla tudi prijateljstva z drugimi pripadniki v bazi.
S kakšnimi občutki ste odhajali na omenjeno misijo? Vas je bilo strah?
Na misijo sem odhajal s precej mešanimi občutki. Bolj kot strah je bila prisotna negotovost, predvsem zaradi nepopolnih informacij o okolju, kamor gremo. Še posebno pomankljive so bile informacije o dogajanju v Afganistanu, kjer je bilo stanje z vojaškimi operacijami in bombnimi napadi precej nestabilno.
Kako se psihično pripravljate pred pomembnimi intervencijami?
Stres in negotovost je velikokrat povezana z usposobljenostjo in izurjenostjo posameznika za delo na intervencijah ali v specifičnih okoljih. To je še posebej pomembno pri vodjih, saj je od tega odvisno, kako bo moštvo, ji jim poveljujejo, izpeljalo naloge. Pri tem gre predvsem za medsebojno zaupanje. Seveda pa so pri tem zelo pomembne informacije, saj pomanjkanje le-teh pogosto vodi v negotovost in strah.
Vaši glavni nalogi sta bili protipožarna zaščita in reševanje. Delo, ki ste ga opravljali v izmenah, je vključevalo različne preventivne dejavnosti, kot so reševanje oseb in imetja, gašenje različnih požarov, posredovanje v primeru izlitja nevarnih snovi, pomoč pri polnjenju goriva v različna letala in posredovanje znanj afganistanskim gasilcem. Koliko ur na dan ste delali? Ste si sploh lahko odpočili ali je bil adrenalin premočan?
Delo je potekalo v izmenah in sicer 24 ur službe in 24 ur prostega časa. Slednjega ni bilo prav veliko. Večinoma smo proste dneve izkoristili za športne aktivnosti, obiske ostalih slovenskih pripadnikov po bazah, predvsem veterinarjev, druženje z ostalimi pripadniki vojsk v bazi in še kaj. Včasih smo obiskali tudi druge vojaške baze v okrožju Kabula, v smislu spoznavanja drugačne vojaške prehrane in nakupov v vojaških trgovinah.
Ste ob teh prizorih dobili novo perspektivo na lastno državo ali življenje? Ali zdaj bolj cenite določene reči?
Na takšnih misijah dejansko spoznaš drug način življenja. Delo poteka s pripadniki različnih držav, kjer mora priti do sinergije. Ta zagotavlja, da je delo uspešno in varno opravljeno. Vseeno pa je najpomembneje, da častno zastopaš državo in pri tem pokažeš dobro usposobljenost in izurjenost. Vedno se naučiš kaj novega.
Med misijo se med pripadniki spletejo tudi prijateljske vezi. In ko včasih pogledam kak vojaški film, se spomnim, kaj pomeni bratstvo.
Kateri dogodek se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Najbolj se mi je vtisnil v spomin polet z vojaškim helikopterjem Blackhawk ameriških zračnih sil iz letališča Kabul v ameriško zračno bazo Bagram. Zgodba o poletu pa se je začela čisto nepričakovano. Neko dopoldne smo pili kavo in se pogovarjali pred glavno letališko stavbo na vojaškem delu letališča. Poleg nas je sedel pripadnik ameriških sil v uniformi. Kar na enkrat nas je nagovoril in nas vprašal, če smo Slovenci. Z začudenjem smo ga pogledali in ga vprašali, kako pozna naš jezik. Nakar je povedal, da je pilot helikopterja in da ima ženo, ki je Slovenka. Med pogovorom smo ga vprašali, če bi nas enkrat peljal s helikopterjem. Odgovoril je pritrdilno. Kakšen teden ali dva kasneje, nas je res peljal v ameriško vojaško bazo Bagram, kjer nas je počastil s kosilom v častniški menzi, ob povratku nazaj pa nam je dal še priložnostna darila.
Poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije Miran Bogataj vam je podelil tudi medaljo Slovenske vojske za hrabrost in požrtvovalno za delo ob zdrsu in vžigu letala na kabulskem letališču. Ali nam lahko, prosim, natančneje opišete, kaj se je takrat dogajalo? Kaj vam omenjena medalja pomeni?
12. aprila 2005 je bilo v Kabulu zelo slabo vreme. Že prej smo imeli kar nekaj urgentnih dogodkov, ko so letala potrebovala našo pomoč pri pristajanju. Vendar so se vsi dogodki relativno dobro končali. Tistega jutra je na letališče pristajalo rusko letalo Antonov 12 in ob pristanku je zaradi spolzke pristajalne steze zapeljalo iz nje, se poškodovalo ter se vžgalo. Ob alarmu o letalski nesreči začneš v sebi razmišljati, ali boš izvedel vse potrebne ukrepe, za katere si se predhodno usposabljal. In dejansko so se vsi ti ukrepi tudi uspešno izvedli, saj smo letalo relativno hitro pogasili. Poleg tega pa tudi posadka letala ni utrpela poškodb in se je že sama evakuirala iz letala tip pred našim prihodom. Sama medalja mi je takrat veliko pomenila, danes pa komaj vem, da sem jo dobil.
Ali lahko med intervencijami v Kabulu s temi v Sloveniji sploh potegnemo kako vzporednico?
Intervencije na letališču Kabul so bile bolj podobne intervencijam kot so le te na letališčih. Res pa je, da jih je bilo več, v primerjavi s sodobnimi letališči, saj so na kabulskem letališču pristajala tudi letala, ki v Evropi sploh niso smela več pristajati. Poleg tega pa so bili tam tudi vojaški zrakoplovi, opremljeni z orožjem in posledično določenim tveganjem. Tako da je težko potegniti vzporednice med intervencijami, ki smo jih opravljali doma in v Kabulu, razen kadar smo posredovali v vojaškem kampu.
S kakšnimi občutki ste se vrnili v domovino?
Ko smo se vrnili iz misije v domovino, je bil zame kar nekaj časa velik šok. Ugotovil sem, da je določenim strukturam bolj malo mar za tvoje znanje in izkušnje, ki si jih pridobil. Pa tukaj ne mislim, da bi nam morali pripenjati 'medalje', ampak bi mi lahko z znanjem in izkušnjami pomagali pri izboljšanju sistema v Sloveniji. Poleg tega smo se tam z našim znanjem tudi dokazali, sam sem denimo po treh mesecih napredoval iz gasilca v namestnika vodje izmene. Dejansko ugotoviš, da te morda drugje bolj cenijo, kot pa doma. Drugače pa danes vsi vedo, da so bili vojaki v Afganistanu, medtem ko komajda kdo ve, da smo bili tam tudi gasilci.
Osnovna plača za poklicnega gasilca je okoli 800 evrov, kar je razmeroma malo, če upoštevamo, kako veliko je tveganje pri posredovanju, saj je v nevarnosti celo vaše življenje. Kako gledate na to? Menite, da je vaše delo dovolj cenjeno?
Osnovna plača za poklic, ki ga opravljamo, res ni dobra. To se pozna tudi pri pridobivanju novega kadra, saj se mladi raje zaposlujejo drugje za boljšo plačo. Zavedati se je treba, da se v gasilstvu celo življenje izobražuješ in usposabljaš, in da zelo počasi napreduješ po plačni lestvici navzgor. Glede na to, da smo le en majhen delček v sistemu plač javnega sektorja, smo na ta način še bolj prikrajšani za kakšno povečanje naših plač. Dejansko bi morali naše delo bolj ceniti.