Dolgo je veljalo, da je bilo za vgradnjo dvigala v notranjosti ali na zunanji strani, torej na fasadi bloka, treba pridobiti soglasje vseh etažnih lastnikov. Z novim stanovanjskim zakonom, ki je začel veljati lani poleti, se je zahtevano soglasje znižalo na 75 odstotkov solastniških deležev, če je za vgradnjo dvigala treba pridobiti gradbeno dovoljenje. 

Vgradnja dvigala brez gradbenega dovoljenja

Novi gradbeni zakon pa je prinesel še eno novost. Za vgradnjo dvigala v notranjosti objekta, s katerim se posega v nosilno konstrukcijo in za prizidavo zunanjega odprtega stopnišča ali dvigala, ki ne povezuje več kot treh etaž in je zunanji rob stopnišča ali dvigala oddaljen od sosednjega objekta drugega lastnika več kot štiri metre, gradbeno dovoljenje ni več potrebno, saj oba posega spadata v novo kategorijo: manjša rekonstrukcija. V prvem primeru je nujno pridobiti mnenje gradbenega strokovnjaka, v drugem, ko je dvigalo na zunanji strani pa še mnenje arhitekta in soglasje občine. 

Vgradnji nasprotujejo etažni lastniki iz pritličij

A kljub temu se v blokih, kjer del etažnih lastnikov želi vgraditi dvigalo, zapleta. Na različnih forumih lahko beremo, da dvigalom največkrat nasprotujejo stanovalci v pritličjih, lahko pa tudi stanovalci, ki si plačila dvigala preprosto ne morejo privoščiti. Stroški zanj so precej visoki in znašajo več deset tisoč evrov, poleg tega je treba dvigalo tudi po vgradnji redno vzdrževati, kar pomeni dodatne stroške. 

Vprašanje je, kaj lahko naredijo eni in drugi, torej tisti, ki so za vgradno in tisti, ki so proti. Stanovanjska zakonodaja predvideva dve rešitvi. 

Dvigalo kot splošni skupni del

V primeru, da etažni lastniki, ki želijo dvigalo, zberejo zadostno, 75-odstotno soglasje solastniških deležev, ga lahko vgradijo kot splošni skupni del. V tem primeru lahko vgradnjo financirajo iz sredstev rezervnega sklada, pred načrtovano vgradnjo lahko s 50-odstotnim soglasjem solastniških deležev izglasujejo tudi povečana vplačila v rezervni sklad. Še pred tem pa mora biti vgradnja dvigala vpisana v načrt vzdrževanja stavbe, za kar prav tako zadostuje polovica solastniških deležev. O tem mora biti sprejet in izdan sklep. 

Na sklep pa se lahko pritožijo tisti etažni lastniki, ki se z vgradnjo dvigala in torej tudi s sprejetim sklepom, ne strinjajo. To naredijo tako, da na sodišče naslovijo predlog za razveljavitev takšnega sklepa, pri čemer ga morajo vložiti v enem mesecu od njegovega sprejetja, oziroma če zanj niso vedeli, v treh mesecih od objave sklepa na oglasni deski. O vložitvi predloga pa morajo obvestiti tudi upravnika in sicer v treh delovnih dneh od njegove vložitve.  

Slovenija Denar je. Naši ministri pa nič

Sodišče o zadevi odloča prednostno, pri tem pa upošteva porazdelitev bremen za etažne lastnike, ki se z odločitvijo niso strinjali, prav tako upošteva tudi, ali bi se s posegom poslabšal posamezni del etažnega lastnika, ki izpodbija odločitev.

Če sodišče ne ugodi pritožnikom, so ti dolžni plačati svoj delež za vgradnjo dvigala. Tako kot so denimo dolžni etažni lastniki, ki imajo stanovanja v pritličju, dolžni plačati popravilo strehe, pa čeprav zamakanje do njih ne pricurlja. 

Dvigalo kot posebni skupni del

Druga možnost je, da etažni lastniki, ki so sklep sprejeli, dvigalo vgradijo kot posebni skupni del. V tem primeru stroške za vgradnjo dvigala v celoti krijejo sami, to pa pomeni, da ga tudi uporabljajo lahko le oni in ne vsi stanovalci oziroma etažni lastniki v bloku. Pogoj za takšno odločitev je, da je takšno razmerje dogovorjeno in zapisano v pogodbi o medsebojnih razmerjih, ki se sprejme s 75-odstotnim soglasjem solastniških deležev etažnih lastnikov. 

V tem primeru etažni lastniki, ki se z vgradnjo dvigala ne strinjajo, sklepa ne morejo izpodbijati v nepravdnem postopku.

V nekaterih blokih je del etažnih lastnikov že sprejel takšno odločitev, stroške za vgradnjo so poravnali sami, dvigala pa zaklenili, da jih lahko uporabljajo le oni. 

Dvigala v blokih Zakaj za dvigala ni evropskega denarja, pa bi očitno lahko bil