Razpad partnerske zveze mnogim povzroči veliko čustveno bolečino, ki lahko iz nas izvabi tudi pretekle, nepredelane travme. Možno je, da nas bolečina povsem ohromi, lahko pa nas opolnomoči in ustvari možnost za osebno rast. Zakaj prihaja do razhodov, kako najučinkoviteje predelati čustva, ki se ob tem pojavijo, ter ne pustiti preteklosti, da bi nas ovirala pri nadaljnji rasti, smo se pogovarjali s Tjašo Macerl. Skupaj s Tadejo Kržič sta avtorici spletnega programa Tvoji Break Up Bestici, v katerem bralcem delita nasvete in usmeritve za lažje spoprijemanje z razhodom.
Kaj so po vaših opažanjih dandanes najpogostejši razlogi za razpad partnerskih zvez?
Menim, da je pričakovanja treba postaviti v širši kontekst in se vprašati, zakaj so ta opredeljena kot visoka. Partnerstvo se kot družbeni koncept skozi čas spreminja. Zveza je danes osvobojena družbenih, ekonomskih in verskih omejitev, ki so jo oblikovale v preteklosti. Ljudje zveze ne dojemajo več kot nujne za preživetje, pač pa v njej iščejo srčno, čustveno in dušno povezanost.
Če je šlo včasih prej kot ne za gospodarski dogovor med dvema posameznikoma in je bilo povsem normalno, da si v zvezi potrpel, je danes zgodba drugačna. S spremembo koncepta partnerstva se je spremenilo tudi mišljenje, da bomo s partnerjem preživeli celo življenje.
Danes je povsem sprejemljivo, da bomo imeli tekom življenja več resnih partnerjev. Tudi če se ločimo pri štiridesetih in smo si z nekom že ustvarili družino, obstaja možnost, da vzpostavimo nov odnos. Sama to poimenujem serijska monogamija – z nekom smo sicer v resnem odnosu, a z omejenim rokom trajanja.
Čeprav se menjavanja resnih partnerjev še vedno drži negativna konotacija, v tem ne vidim ničesar slabega. Ker partnerje izbiramo na podlagi čustvenega ujemanja, je povsem normalno, da določeno zvezo prerastemo, saj se skozi življenje spreminjamo. Ljudje se razvijamo in hrepenimo po novi izkušnji, odnosu. Kar pa še ne pomeni, da je bilo partnerstvo nujno slabo. Pogledati moramo z druge perspektive in biti hvaležni za vsako izkušnjo, iz katere nekaj odnesemo.
Kaj storiti v primeru, ko se zaciklamo v mislih in preteklosti nismo sposobni pustiti za seboj?
Zaradi spremenjenega načina življenja se bo vsakdo vsaj enkrat spopadel s to situacijo. Ravno s tem namenom sva ustvarili priročnik Tvoji Break Up Bestici. Ljudje tipajo v temi, saj nimajo usmeritev, kako se spopasti s čustvi, ki se pojavijo ob razhodu. Treba jih je razumeti in zavestno iti skozi faze prebolevanja, predvsem pa narediti refleksijo preteklega razmerja. Priročnik je pravzaprav orodje, s pomočjo katerega posameznik zaključi določen odnos in mu omogoči, da gre z novo energijo na zdrav način v novega.
Ljudi je treba skozi proces voditi, jih opremiti s teoretičnim znanjem pa tudi z aktivnostmi, kot so joga, meditacija, pisanje dnevnika in introspekcijskimi vprašanji. Na ta način zavestno pristopijo k procesu prebolevanja in trpijo manj, kot bi sicer. Če nimaš zavedanja o trenutnem dogajanju, si vržen v turbulenco čustvenega dogajanja, ki je ne znaš obvladati.
Pogosto se ljudje tudi krivimo, da prebolevamo predolgo časa, kar v nas povzroča dodatno nejevoljo. Koliko časa si mora posameznik pustiti žalovati?
Vsak ima svojo časovnico, zato je časovni okvir težko opredeliti. Menim, da je tu ključen stik samim s seboj. Vsak posameznik si mora sam znati določiti potreben čas. Čeprav je dobro, da se v tem obdobju zamotimo s projekti in kreativnostjo, si moramo dovoliti biti tudi ranljivi in si vzeti čas zase. To ni znak šibkosti in tega se ni treba sramovati. V tem obdobju moramo biti do sebe nežni, potrpežljivi in sočutni. Čustva moramo sprejeti, vendar v njih ne ostati predolgo. Določeni posamezniki pa se v žalosti dobesedno marinirajo. Ko določeno čustvo sprejmemo, nam to da moč, da gremo lažje iz njega. Končni cilj torej je, da se negativnega čustva rešimo.
Po drugi strani izhod v sili predstavlja skok v novo razmerje. So posamezniki na ta način pretekli odnos sploh ozavestili in preboleli, ali se zna zgoditi, da bodo nepredelane občutke prenesli v naslednji odnos?
To je neke vrste anestetik za bolečino, čemur sama nasprotujem. Ljudje ne smejo biti le distrakcija, ki nam popestri obdobje prebolevanja. Ker izpustimo fazo učenja in predelovanja preteklih vzorcev, se vse skupaj lahko ponovi v naslednjem partnerstvu. Dokazano je, da imajo ljudje, ki se drugič poročijo, več možnosti za ločitev, saj ne opravijo dela, ki bi ga morali po prvem razhodu.
Treba se je naučiti razhod oplemenititi in bolečino uporabiti sebi v prid. Nujno se moramo zavedati svojih negativnih vzorcev in jih opustiti. Le na ta način gremo lahko sveži v nov odnos, ki bo drugačen od prejšnjega.
Večina ljudi rada misli, da je za vse težave kriv izključno bivši partner in da morajo najti sebi primernejšega. Zakaj je to prepričanje zmotno?
S priznanjem svojih napak najbolj trpi naš ego. Nihče noče priznati krivde, lažje je kazati s prstom na drugega in se otresti odgovornosti. Najbolj varljivi so primeri, ko je posredi utemeljen razlog, denimo prevara. Takrat menimo, da imamo pravico kriviti partnerja, saj je negativen lik v skupni zgodbi, ki je bolj očitno naredil nekaj narobe. Imeti moramo posluh za partnerjeva dejanja, pa čeprav se sliši skregano z logiko. V nasprotnem primeru ostanemo ujeti v fazi jeze, s čimer delamo škodo zgolj sebi. Postanemo namreč sužnji negativnih občutkov.
Če nas partner prevara, se moramo vprašati, zakaj smo izbrali takega partnerja, katere znake smo spregledali in kaj v nas je pri njem vzbudilo takšno obnašanje. To ne pomeni, da se obsojamo, temveč da razumemo, da vselej obstajata dve plati medalje. To nas posledično lahko osvobodi jeze in krivde.
Kakšno vzporednico lahko potegnemo s travmami iz otroštva s težavami v partnerskih razmerjih?
Vse, česar ne ozavestimo, se manifestira kot težava v odnosih. Ljudje, ki delajo na sebi in ozaveščajo svoje travme ter jih uspejo pozdraviti, imajo lahko kvalitetne partnerske odnose. Pogosto se travme iz otroštva prezrcalijo v partnerske odnose. Ravno zato je treba ozavestiti, da dinamik, ki smo jim bili priča v otroštvu, podzavestno ne iščemo v partnerstvu. Nevede se namreč znajdemo v položaju, ki nam je znan.
Včasih ne izbiramo partnerja mi, temveč naša travma. Moramo se vprašati, zakaj nas privlači določen tip osebe in predvsem, ali je to resnično naša srčna želja ali zgolj odraz naše travme. Tako se dogaja, da pri partnerju iščemo ljubezen svojega očeta, mamino potrditev ali občutek lastne vrednosti ... Ne bi smeli živeti iz bolečine, temveč iz avtentičnega jaza.
Precejšnjo vlogo pri razpadu zvez igra tudi čustvena nezrelost. Kaj lahko posamezniki naredijo, da dvignejo svojo čustveno zrelost in tako vzpostavijo kvaliteten (partnerski) odnos?
Najbolj pomembno je, da spoznavamo sebe. Težko smo čustveno zreli, če nismo v stiku s sabo in ne znamo pojasniti, zakaj se nam določene stvari dogajajo. Poleg tega moramo znati obvladati svoj ego in si priznati napake ter jih na pravi način izraziti. Zavedati se je tudi treba odgovornosti v odnosu. Brez tega je partnerstvo težko ohraniti. Če ne znamo regulirati svojih čustev, potem bomo težko sprejeli in razumeli partnerjeva. Živimo v svoji resnici, partnerstvo pa predstavlja soobstoj dveh resnic.
Krivda ni spolno specifična, saj se tudi moški krivijo za razpad. Je pa dokazano, da ženske pripisujejo večji poudarek kvaliteti odnosa in čustveni povezanosti. Posledično se bolj vznemirjajo kot moški, in ga, če pride do spora, težje pozabijo.
Ženske znamo zato večjo krivdo in odgovornost pripisati sebi, čeprav se odgovornost vedno deli. Menimo, da smo za vse krive same, da nismo bile dovolj in bi morale ponuditi več, čeprav dejansko ni tako. To izhaja iz nizke lastne vrednosti in nezaupanja vase.
Verjetno to izhaja iz preteklih vzorcev, ko so bila čustva žensk pogosto zatirana.
Včasih so ženske dejansko morale požreti veliko besed in se moškim povsem podrediti. Zatiranost pa je lahko razlog za tisoč in eno bolezen, kot so tesnoba, anksioznost in depresija. Če se podrejamo, izgubljamo sebe, na kar nas začnejo vse pogosteje opozarjati telesni simptomi.
Pogosto začnemo spreminjati tudi partnerja, ki ga lahko dojemamo kot projekt. Kaj je največja težava tovrstnega početja?
Ljudje imamo tendenco, da drugih ne vidimo, takšnih, kot so, temveč takšne, kot bi si želeli, da so. Ne zaljubimo se v dejanskega človeka, temveč v idejo, ki smo jo o njem ustvarili. Ta je privlačna, in ko čutimo diskrepanco med tem, kar nam človek pokaže in našo idejo o njem, jo želimo zakrpati. Človeka začnemo spreminjati, saj iščemo ta potencial. Ko vstopimo v partnerstvo, se je treba torej vselej vprašati, ali smo partnerja sposobni sprejeti takega, kot trenutno je, ali to za nas ni sprejemljivo.
Opazila sem tudi, da je ženskam izjemno všeč, da se moški spremenijo zaradi njih. To jim daje občutek posebnosti in obenem dviguje lastno vrednost. Želijo biti tista "usodna" ženska, ki bo spremenila moškega. Pri tem se moramo zavedati, da če je bila sprememba izsiljena in ni izhajala iz njegove lastne notranje odločitve, ne bo trajala dolgo. Takrat se nam bo vsa samozavest, ki smo jo pridobili s tem, podrla kot hišica iz kart.
Treba se je torej zazreti vase in odpraviti lastno pomanjkljivost, ki pripelje do tega, da si pri partnerju želimo sprememb.
Tako je. Tudi sama sem bila v preteklosti takšna. Menila sem, da je dovolj, da me partner izbere. V resnici pa je treba znati vrednotiti sebe, ne glede na to, ali je nekdo z nami ali ne. Vprašati se moramo, kdo smo in ali smo si taki všeč ter se dovolj cenimo. Ali se sprejemamo z vsemi kvalitetami pa tudi napakami? Samozavest ni nič drugega kot samozavedanje prednosti in slabosti, ki jih sprejememo s ponosom.
Pogosto pravimo, da čas celi rane. Se tudi v primeru prebolevanja ključ do uspeha skriva v delu na sebi, če želimo, da bolečina mine?
Čas resda celi rane, vendar to ni dovolj. V tem obdobju je treba tudi nekaj ukreniti, delati na sebi. Če pustimo, da čas teče, bomo sicer pozabili, ne pa tudi preboleli. Občutke bomo samo potisnili v podzavest. Čustev namreč nismo podoživeli, temveč smo jih pospravili v predalček. Ko pride do podobne situacije, bodo nenadzorovano butnili na plano.
Opazila sem, da pri prebolevanju določene osebe pogosto nismo žalostni zaradi nje, temveč zaradi starih ran iz otroštva, ki so se ponovno odprle po razhodu. Recimo, če je bil oče odsoten ali čustveno nedostopen, smo mi to interpretirali, kot da nismo vredni ljubezni. Točno ta rana se spet aktivira tudi pri razhodu, čeprav je v ozadju primarno ranjen odnos z očetom. Ni dovolj, da ugotovimo, od kod izhajajo rane, pač pa je čustvo treba ponovno spustiti iz sebe in ga predelati v celoti. Spustiti je treba zamere in krivde, ki nas omejujejo. S tem lahko vidimo širšo sliko in se znebimo enostranskega pogleda.
Kaj svetujete vsem, ki so trenutno v postopku prebolevanja? Univerzalnega odgovora verjetno ni?
Čeprav nam pogovor s prijateljico lahko pomaga, to ni vedno dovolj. Potrebujemo čustveno neodvisen in strokoven pristop, ki nam ponudi podporo in varen prostor za žalovanje, hkrati pa tudi smernice za osebnostno rast. Kajti obstajata dve vrsti bolečine; tista, ki samo boli, in tista, ki nas spremeni. Samo v slednji je rast in potencial. Razhod je odlična priložnost, da to najdemo.
dezurni@styria-media.si
Pogrešam ugotovitev iz ene izmed pratik 80 let nazaj..... kjer je pisalo, da zakonska zveza je bivanje 2 ljudi različnega …
Veliko ljudi je bolje da niso v zakonu,ker enostavno niso tega sposobni.Za dolg in trajen zakon pa rabiš kompromis obeh,in …
Neskončnost izbire je večji dejavnik za razpad zvez od odsotnosti potrebe po sobivanju z namenom materialne varnosti. Na vseh področjih …