Pisatelj, prevajalec, pripovedovalec, komik in igralec, nekoč pa tudi raper Boštjan Gorenc, znan pod vzdevkom Pižama, pravi, da v času omejevanja druženja najbolj pogreša pripovedovanje in nastopanje na odru. Rdeča nit njegovega delovanja je bila vselej ljubezen do besede. "Imel sem toliko posluha, da sem slišal, da narobe pojem, zato sem se odločil, da bom raper," se pošali.
Z njim smo se pogovarjali o največjih življenjskih spremembah in o tem, kje dobiva navdih za ustvarjanje zgodb. Zaupal pa nam je tudi, kaj bi storil, če bi zadel na loteriji.
Številnim ustvarjalcem je v času pandemije primanjkovalo dela. Vi teh težav očitno niste imeli, kaj vse ste počeli?
Dela je bilo res ves čas dovolj, sploh, ko je bilo treba doma učiti sina (smeh). Res pa je, da je že v drugi triadi, tako da je to nekoliko lažje. Sicer pa sem pravkar predstavljal knjigo, ki je nastala v okviru projekta Botrstvo – Botrovo darilo. Gre za ozaveščanje o stiskah, ki se lahko skrivajo za sosednjimi vrati, pa jih ne opazimo. Poleg tega gre del zneska ob nakupu knjige v sklad za Botrstvo.
Sveža je tudi predstava Reformatorji na odru, ki je nadgradnja stripa o reformatorjih. Kako so jo ljudje sprejeli?
Strip Reformatorji v stripu sem ustvarjal v času prvega zaprtja družbe, na pobudo Kulturnega doma Krško in zavoda Škrateljc, da v sklopu Bohoričevega leta predstavimo slovenske reformatorje. Zatem pa smo se odločili, da poskušamo zgodbe predstaviti še na odru. V sodelovanju s Cankarjevim domom je tako nastala predstava Reformatorji na odru, namenjena učencem zadnje triade in srednješolcem, sodeč po odličnih odzivih pa je všeč tudi odraslim.
Kaj jih v predstavi najbolj zabava?
Skozi komedijo predstavljamo osnove reformacije, kako so glavni akterji prevajali, pisali … Tudi liki sami se zavedajo, da so v predstavi, zato postmodernistični šaljivi trenutki še dodatno pripomorejo k prebijanju četrte stene. Poleg tega dava z Nikom Škrlecem, ki prav tako sodeluje v predstavi, otrokom prebrati besedilo v bohoričici.
Pratchett je eden mojih najljubših avtorjev, zato že zelo dolgo prepričujem urednike, naj to knjigo vendarle izdamo. Gre za zgodbo o deklici Faniki, ki želi postati čarovnica, vmes pa ji bratca ugrabi vilinska kraljica in tako se Fanika poda na pustolovščino z namenom, da ga osvobodi. Gre za fantazijo, zabavno tako za otroke kot za odrasle, hkrati pa je v njej čutiti avtorjevo humanistično srce. Zelo sem užival tudi, ko sem prevajal klan malih možicljev, ki govorijo v škotskem narečju – jaz sem jih predstavil v gorenjščini.
Je bila ta vzporednica z Gorenjci in Škoti naključje, ali se tudi sicer trudite, da bi v prevodih skušali izbrati primerno slovensko narečje, ki bi najbolje predstavilo izvirno poanto?
Res je, Gorenjci in Škoti imamo kar nekaj skupnih točk, skopost pa se pozna tudi na jeziku. Oboji radi krajšamo samoglasnike ali pa jih sploh ne uporabljamo, če ni to nujno potrebno. Gre pa tudi za to, da si v gorenjskem narečju upam pisati, ker sem v tem okolju odrastel. O drugih narečjih nimam dovolj predznanja, da bi se česa takega sploh upal lotiti. Nekoč sem zavrnil prevod stripa o Mariborčanu, ki je kradel kolesa v Kanadi, prav zaradi narečja. Včasih moraš kakšno stvar, pa četudi se ti zdi zanimiva, prepustiti komu drugemu, ki jo bo opravil bolje kot ti.
S katerimi prevodi se še ukvarjate?
Prevedel sem že deseti del zbirke Pasji mož, ki je med otroki zelo priljubljena, pa slikanico Čarobno pero Nobelove nagrajenke Malale Jusafzaj, v kateri je povzela svojo življenjsko zgodbo. Po pretresih v Afganistanu je žal postala ponovno aktualna, ni več le opis preteklega dogajanja.
Njena zgodba se najbrž slovenskim otrokom zdi skorajda fantazijska …
Da, a se mi zdi prav, da se otroci zavedajo, kaj se dogaja po svetu. Njim se ne ljubi v šolo, drugod po svetu pa se otroci borijo za to, da šolo sploh imajo. Poleg tega je Malalina zgodba navdih za vse, saj kaže, da nihče ni premajhen, da bi lahko sam sprožil določene spremembe. Vsak je lahko vzvod, ki skuša stvari premakniti na bolje.
Uf … (premišljuje) … Veliko jih je. Upam, da se bo nov prevod Pratchettovega romana med bralci in bralkami lepo prijel, ker so v tej zgodbi še štirje deli. Rad bi prevedel tudi Roberta Rankina, ker je mojster komike z unikatnim, anarhičnim, "utrganim" slogom pisanja. Če bi mi uspelo prepričati založnike, ali pa če bi zadel na loteriji, bi zagotovo prevedel njegovo The Witches of Chiswick. Tudi, če bi prodal samo deset izvodov, bi mi bilo čisto vseeno!
Znani ste tudi kot prevajalec in ljubitelj mojstrovine Georga R. R. Martina, Pesmi ledu in ognja. Na literarno nadaljevanje še čakamo, a v tem času so zgodbo že zaključili v HBO-jevi seriji, ki je sicer požela veliko navdušenja, a z zadnjo sezono razočarala številne gledalce …
Zadnja je bila šesta sezona, kajne? To je bilo zelo v redu, tam, ko na koncu iz Vzhodnjega odplujejo v Zahodnje. Sicer sem pričakoval, da bodo posneli še kakšno sezono potem, no … (smeh). Jaz se delam, da zadnje sezone sploh ni.
Sama sem kot velika ljubiteljica serije načrtovala ponoven ogled celotne zaključene serije, a moram priznati, da se zaradi razočaranja po zadnji sezoni še nisem pripravila do tega …
Kajne? Tudi jaz ne. Včasih, ko slučajno naletim na kakšen del, ga pogledam, a da bi pogledal vse dele od začetka ... To pa ne. Producenta sta želela narediti nekaj novega, a njuna zgodba ni več sledila narativni logiki. Martin je znal presenetiti na način, ki se je močno razlikoval od drugih tovrstnih zgodb. Šokiral je že z Eddardom Starkom, za katerega pričakuješ, da bo glavni lik, pa ga zelo hitro "zmanjka". A vsi ti pretresi so bili logične posledice ostalega dogajanja. Producenta serije pa sta očitno želela le šokirati, namesto da bi vse skupaj lepo izvezla v smiselno, lepo tapiserijo. Več sreče prihodnjič (smeh). Zdaj čakamo, kaj bo z Zmajevo hišo.
Ta serija je postavljena v čas pred Igro prestolov, kajne?
Da. Ravno pred kakšnim tednom so zaključili s snemanjem prve sezone in moram priznati, da je zaenkrat videti precej spodbudno. V njej igra tudi Matt Smith, igralec, ki mi je zelo pri srcu. Še bolj nestrpno pa pričakujem drugo sezono serije Dobra znamenja.
Od kod se je pojavila ljubezen do pisanja knjig za otroke? Je to prišlo z roko v roki z očetovstvom?
V bistvu sem se s tem ukvarjal, še preden sem postal oče, recimo Šnofijevo druščino za Pil ustvarjam že 14. leto. Res pa je, da ti takšno malo bitje pod streho prinese veliko navdiha. Že prej so me pri Cicibanu spraševali, ali bom imel kakšnega otroka, da bom pisal še zanje. Po njegovem rojstvu nisem več samo pripovedoval ljudskih pravljic, ampak sem začel pisati lastne. Za delo po navadi potrebujem nekakšen zunanji vzgib. Če mi nekdo reče, naj napišem pet pravljic, se takoj lotim dela. Ko imam čas, pa se težko sam zapodim v pisanje, takoj se zamotim s čisto drugimi zadevami.
Ali pripravljate tudi kakšno novo pravljico?
Naslednje leto izide Si že kdaj jezdil morskega konjička?, ki je nadaljevanje pravljice Si že kdaj pokusil luno? Trudim se z vzdrževanjem dveh ravni – s prvo se prilagajam sinu in otrokom njegove starosti, kar pomeni, da se bom najbrž kmalu bolj posvetil najstniški literaturi, z drugo pa skušam zaobjeti tudi mlajše otroke. Zdi se mi namreč, da so pravljice odlična oblika pripovedovanja zgodb, saj lahko vanje subtilno zaviješ moralni nauk ter jih začiniš s humorjem. Ta moralni nauk ne sme biti podan vsiljivo, lahko se skriva v majhnih podrobnostih. Le toliko, da skozi dejanja skušaš otroku predstaviti nekakšen moralni zemljevid. Najboljše pri pravljicah pa je pripovedovanje.
Tega je najbrž med epidemijo manj?
Letos poleti nam je vseeno uspelo izpeljati nekaj dogodkov, lani pa sem med epidemijo pripovedoval pravljice kar preko Facebooka. To je bilo zame kot nekakšen metadon za odrsko drogo, ki jo prinaša pripovedovanje v živo. Starši in otroci so v komentarje zapisali, kaj si želijo v pravljici, zame pa je bil odličen trening, da sem skušal njihova izhodišča vključiti v zgodbo.
Knjige avtorja Marta Lenardiča, avtorja Boja v požiralniku. Lani mi je to knjigo priporočil kolega, ob njej sem se naglas krohotal, zato sem si izposodil še več njegovih del. Na knjižni polici me čaka tudi zadnja knjiga Mihe Mazzinija. Čakam tudi na Kontrabanterje Martina in Janeza Ramoveša. Poleg tega moram predelati še veliko otroške literature, a kaj, ko za vse zmanjka časa …
November smo na Žurnalu24 posvetili moškim ter spremembam. Katera je bila zate največja sprememba v življenju?
Uhh (dolg razmislek) … Bilo jih je kar nekaj. Največja pa je bila najbrž ta, da sem nekega dne odložil cigareto in je od takrat nikoli nisem več prižgal. Niti enkrat me ni zamikalo, da bi jo. Telo je samo reklo: "Model, če ti še tri čike skadiš, lahko mi čez pljuča samo še žabico damo in rečemo, to je zaprto, rabimo nove filtre". Druga pomembna sprememba, prav tako pozitivna, pa je bila moja odločitev pred nekaj leti, da se bolj telesno aktiviram. To bom moral zdaj še enkrat ponoviti, saj bomo, upam, naslednje leto že več skakali po odrih in nočem ostajati brez sape.
Spremembe je bilo opaziti tudi na poklicnem področju, saj ste se v teh letih prelevili iz raperja in komika tudi v izkušenega prevajalca in avtorja …
Morda opisuje nekoga, ki je močnejše postave?
Tako se na prvo žogo res zdi, a ta beseda v resnici pomeni bogataša.
Nekdo z debelo denarnico, torej.
Da, najbrž. Gre za obskurne izraze, na katere smo že pozabili. Veliko novih izrazov sem se naučil tudi, ko sem delal z Brankom Gradišnikom in urejal Húrinova otroka. Nekateri izrazi so že popolnoma pozabljeni, denimo izraz "samodruga", ki pomeni noseča. Zabavno je tudi iskanje etimologije oziroma izvora določenih besed. Recimo izraz "opehariti" izhaja iz tega, da so si ženske nekoč pod obleke vezale peharje z namenom pretentati moške, ki so posledično mislili, da so noseče. Veliko besed, fraz ima za seboj nek drugi pomen. Tudi sam veliko delam na besednem humorju, ena ljubših šal pa mi je ta, da "ko sem bil majhen, smo bili revni. Vsi sošolci so se učili pisane črke, jaz pa enobarvne".