Pred štirimi leti je Lista Zoran Za Kranj na volitvah za mestni svet osvojila kar šest sedežev, vi ste se uvrstili v drugi krog županskih volitev. Je možno, da 20. novembra stranka Resni.ca ta uspeh ponovi? Županski stol v Kranju, za katerega kandidirate drugič zapored, je za vas očitno zelo privlačen?
Meni ni tako privlačen stol kot je privlačno to, da za Kranj nekaj dobrega naredimo. Prepričan sem, da v zadnjih tridesetih letih nismo imeli sreče z župani, zato je treba nekaj spremeniti. Neke nove zamisli in nova svežina morajo priti, kajti vsi ti župani, čeprav sprva ni tako izgledalo, so bili politični zombiji. Mestni svet so namreč pretvorili v trgovino s političnimi glasovi, nikdar pa se ni izvedlo nobenega projekta. To je bilo vidno predvsem v tem zadnjem štiriletnem obdobju. Videli smo poplavo velikih jumbo plakatov, na katerih je Matjaž Rakovec med drugim obljubljal novo avtobusno postajo in javni stanovanjski sklad. A niti ene zadeve ni končal. Edino ena zadeva, ki jo je treba pohvaliti, je participativni proračun, in še to je bila naša zamisel, ki pa jo je samo implementiral. Participativni proračun pa bi moral biti uveljavljen že bistveno prej.

Ste podjetnik, s čim se ukvarjate?
Imam svoje podjetje, ki se ukvarja s poslovnim svetovanjem in gradnjo adrenalinskih parkov po vsem svetu. Toda to podjetniško dejavnost sem moral zanemariti, ker sem imel preveč drugega dela s politiko. Če naštejem: to bili protesti (proti uvedbi pogoja PCT za zamejevanje epidemije covid-19, op. a.) in parlamentarne volitve, nato predsedniške volitve, kjer smo imeli svojo kandidatko. Zdaj se pripravljamo na lokalne volitve. V 24 občinah bomo imeli 185 kandidatov za svetnice in svetnike ter devetimi kandidati in kandidatkami za župane oziroma županje. Naša ekipa je majhna, a prožna, vse pa zahteva veliko časa, tako da nisem imel veliko časa za ukvarjanje s svojim podjetjem. Dobro je, da sem imel prihranke in da tisto, kar naredim, ljudje ocenijo kot dobro. Delno sem zdaj zaradi vseh prej naštetih dejavnosti zaposlen v stranki Resni.ca.

Kako si predstavljate vodenje Mestne občine Kranj? V kranjski mestni upravi je približno 100 zaposlenih. Mislite, da je to podobno, kot vodenje podjetja?

Lahko bi rekel, da je tako. A sploh ne gre za vodenje občine v smislu koliko ima zaposlenega kadra v mestni upravi, ampak koliko je dejanskih lastnikov. Občina ima 57 tisoč ljudi, ki so dejansko njeni lastniki in njim odgovarjamo. Prepričan pa sem, da sta tako javna kot državna uprava prenabildani in da je treba uvesti opitimizacijo.

Kaj počnete, ko niste v službi? Kakšne hobije imate?
Najprej skrbim za družino in dom, veliko se ukvarjam s športom in se sprehajam s psom. Ker imam čas zase le zjutraj, takrat tečem. Rad sem v hribih, najraje grem na Jošta. In v Kranju vedo, da sem skoraj vsak dan na Joštu, in sicer okoli 6. ure zjutraj, se pravi še pred zoro, ali pa takrat, ko dežuje. V preteklosti se nas je na Joštu srečevalo približno deset enih in istih ljudi. A obdobje korone je rodilo tudi nekaj dobrega, in sicer so se ljudje ozavestili, da je treba biti športno aktiven in se vrniti v naravo. In Jošt je tako postal prava promenada. Ker je tam preveč ljudi oziroma vem, da tam ne morem več doseči tistega, kar bi rad, to je sprostitve ob vzponu, se raje umaknem. In grem skupaj s svojo aljaško malamutko na Jošta takrat, ko tam ni nikogar.

Na kaj ste v življenju ponosni oziroma na koga?
Marsikomu ta vrlina, ki mu rečemo trma, ni všeč, a ko se meni zazdi in sem prepričan, da delam dobro, sem pripravljen rušiti zidove in ne popustim. Velikokrat se zgodi, da je to tudi v mojo škodo, a na koncu se dejansko izkaže, da je bilo to dobro. Moje vodilo je, da je na koncu vse dobro. Če še ni dobro, še nismo na koncu. Vedno pridem do tistega, kar sem si zastavil, to je zagotovo vrlina, ki jo pojmujem kot dobro. Druga stvar, ki bi jo izpostavil, je, da imam intuicijo in socialni občutek za ljudi. Marsikdo bi rekel, da sem manipulator in populist, ker vem, kaj v določenem trenutku ljudje želijo slišati. A v resnici ljudi samo čutim in to, kar jim povem, je ponavadi resnica. Toda resnica ni vedno popularna oziroma ni vedno zaželena, definitivno pa si ljudje zaslužijo slišati resnico.

Ste prvi predsednik stranke Resni.ca, ustanovljene januarja 2021 v Kranju. In vas še niso zamenjali ... Sploh imate konkurente?

Ne tajim, da je stranka zrasla na mojem liku in delu. Na to sem zelo ponosen. Ampak zdaj se nam je pridružilo veliko ljudi, ki so vredni, da me zamenjajo, če bodo to želeli. Na predsedniških volitvah je bila naša kandidatka Sabina Senčar zelo uspešna, dobro je izkoristila našo platformo, prepoznavnost je naša platforma dosegla na družbenih omrežjih. Nekako smo se začutili in dosegli res dober rezultat ob predpostavki, da smo prehiteli dve parlamentarni stranki.

Preboj v parlament pa stranki Resni.ca ni uspel. Kako to komentirate?
Prepričan sem, da bi morale biti parlamentarne volitve lani oktobra. A ta vzporedni mehanizem, ki ga nekateri imenujejo režim, globoka država, strici iz ozadja ali lobiji, še ni imel pripravljenega novega obraza. Aleksander Čeferin jih je odbil, Tomaž Vesel ni imel nobene politične karizme, Jože P. Damijan ni bil uspešen, zato so na hitro fingirali spopad med Janezom Janšo in Robertom Golobom. Če bi bile parlamentarne volitve v času protestov, bi bile stvari bistveno drugačne. Zgodilo pa se je to, da so osrednji mediji posneli našo smetano in jo dali Golobu. No, to se je zgodilo, a volilno telo se je stabiliziralo te tri odstotke volilnih glasov, ki smo jih pridobili, se je izkazalo za zares stabilno volilno telo in zdaj samo nadgrajujemo. Pojavil se je še en nenavaden političen paradoks, da neposredno po volitvah in tudi pozneje neprestano rastemo in po zadnji Valiconovi anketi bi stranka Resni.ca na parlamentarnih volitvah osvojila 5,3 odstotka glasov.  

Po izobrazbi ste magister menedžmenta in študij ste potem še nadaljevali.

Že leta 2014 sem se vpisal na doktorat znanosti na filozofski fakulteti in sem res hitro opravil vse izpite in obveznosti, napisal sem tudi doktorsko disertacijo, a je še nisem zagovarjal. S komisijo sem se namreč sporekel o tezah. Meni se jih ni zdelo popravljati. V zadnjih štirih letih pa se s z doktoratom nisem ukvarjal.

In kako je naslov vaše doktorske disertacije oziroma kaj je bilo za profesorje nesprejemljivo?

Naslov je Paradoks prve južnoslovanske združitve. Gre za antropološko in etnološko temo, ki se nanaša na obdobje neposredno pred, med in po 1. svetovni vojni, ko je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.

In v čem je paradoks?
Paradoks je v tem, ker je prišlo do združevanja nezdružljivih ...  gre za tako kompleksno temo, da bi vam moral razlagati tri ure.

SREČKO BARBIČ "V politiki se še nisem preizkusil"