Ivo Bajec je po izobrazbi inženir logistike, upokojil se je pred tremi leti. Vse do lani ni bil član nobene politične stranke in tudi leta 2018 je za župana kandidiral kot neodvisni kandidat s podporo več političnih strank. Pred dobrim letom pa je vstopil v SDS. Poleg SDS so njegovo letošnjo kandidaturo za župana podprle še stranke NSi, SLS in Zeleni Slovenije.

Na pogovor v kavarno v starem Kranju ste prihiteli z Jesenic ...

Da, veste, nimam svojih poslovnih prostorov. In pravkar sem na zdravniški pregled na Jesenice in nato nazaj v Dom upokojencev Kranj v dnevno varstvo peljal svojo mamo, za katero skrbim. Moji mami so že pred dobrimi petimi leti postavili diagnozo demence, pred dvema letoma oziroma potem, ko so napovedali, da me bo prepoznala največ še 10 mesecev, pozneje pa ne več, sem jo začel vsak dan voziti v organizirano dnevno varstvo v Dom upokojencev Kranj. Kajti vsi bližnji domovi, tako v Kranju kot v Naklem in Tržiču, so prezasedeni, v Cerkljah je na primer čakalna doba kar pet let in pri sprejemu imajo prednost občani Cerkelj. Gre zares za dobrodošlo obliko varstva starejših in naj povem, da me mama, ki je niti za 15 minut ne smemo pustiti same, še vedno prepozna ... Vse to vam pripovedujem, ker imam v svojem županskem programu rešitev za boljšo oskrbo starejših, tudi za dostop do zdravnika.

Na septembrski seji je kranjski mestni svet, kot smo poročali tudi v Žurnalu24, sprejel odlok o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti v Mestni občini Kranj na področju splošne medicine v Domu upokojencev Kranj, kajti Zdravstveni dom Kranj, kot so navedli, zaradi pomanjkanja zdravnikov ne more več zagotavljati zdravnika v domu po štiri ure na dan.

Da, a to so sprejeli v mestnem svetu, a šele po šestih mesecih, ko sem kot predsednik nadzornega odbora Mestne občine Kranj in predsednik sveta Doma upokojencev Kranj zaprosil, naj na dnevni red seje mestnega sveta uvrstijo točko, da v domu starejših pripada po štiri ure zdravnika na dan. Ker se je družinski zdravnik, ki je prihajal v dom, upokojil, zdaj že nekaj časa v dom prihaja dežurni zdravnik ... Težava, ki jo vidim, je zlasti v tem, da dežurni zdravnik, ki je vsakič drug, ne pozna 200 stanovalcev doma, od katerih ima verjetno vsak obsežno zdravstveno kartoteko. In se mora vsakič, da ne bi prišlo do napake, dobro seznaniti z vsemi podatki v kartoteki, da mu predpiše ustrezno zdravilo. Za to pa porabi veliko več časa ... V septembru je po drugi strani v Kranju več kot tisoč ljudi ostalo brez izbranega zdravnika. Ko mladi končajo šolanje, se pravi tam pri 25, 27-letih, ne morejo več obiskovati šolskega oziroma otroškega zdravnika. Devetdeset odstotkov od njih se tega sploh ne zaveda, saj jih večina ne hodi k zdravniku, ker niso tako bolni. Ko pa zbolijo, jim povedo, da sploh nimajo izbranega zdravnika, in da morajo k dežurnemu zdravniku ... V svojem programu ponujam rešitev za to, da bi v Kranju pridobili zdravnike. Nedavno sem ujel informacijo, da šolanje zdravnika stane 1,25 milijona evrov. A kaj se dogaja v Sloveniji? Študentu medicine ponudijo Avstrijci še pred koncem študija mesečno plačo 4800 evrov, stanovanje in tudi zaposlitev partnerja.

Toda temu se ne da konkurirati, taki ponudbi za delo v tujini se skorajda ni mogoče upreti.

Lahko jim ponudimo marsikaj. No, pri denarju ravno ne, ker so v Sloveniji plače zdravnikov določene. Lahko pa se dogovarjamo o stanovanjih, boljših pogojih dela in bivanja v Kranju. Ja, to se da narediti, stanovanje občina lahko ponudi.

Stranke, ki so podprle vašo kandidaturo, so zelo raznolike. Kako je prišlo do podpore? Do nedavnega niste bili v nobeni stranki.

Eno leto sem član stranke SDS. Poleg SDS so mojo kandidaturo podprle še stranke NSi, SLS in Zeleni Slovenije. Vsi so prišli do mene, potem ko sem napisal pismo in vprašal, ali bi podprli mojo kampanjo, tudi finančno. Res, to so zelo raznolike stranke. Morda ni najbolje, da to rečem, a večkrat sem že poudaril, naj politične stranke pustijo visoko politiko v Ljubljani. Kot predsednik nadzornega odbora sem to že znal urediti in povezati različno misleče.

Zadnja štiri leta ste predsednik občinskega nadzornega odbora. S kakšnimi težavami ste se srečevali?

Vse naše delo oziroma poročila so javno predstavljeni na spletni strani Mestne občine Kranj in kot predstavnik oziroma predsednik nadzornega odbora sem bil pogosto navzoč na sejah mestnega sveta. Razlika je namreč, ali za težave izveš tako, iz prve roke in to je čisto drugače, kot pozneje brati zapisnike ...  Težko razumem, da se pride svetnik na občinsko sejo le podpisati, ostane 15 minut in za to dobi sejnino, za nedelo. Člani nadzornega sveta pa smo po drugi strani na sejah mestnega sveta navzoči brez sejnine. In nadzorni odbor je delal dobro. Je pa zanimivo: v štirih letih niste slišali, da bi bila kakšna prijava o netransparentni in nesmotrni porabi proračunskega denarja.

Kako naj si to razlagam?

Jasno je, da so bile tudi te težave. Pri 92 milijonov vrednem proračunu se lepijo prsti. Dobro 70 milijonov evrov je vnaprej rezerviranih za plače, javne zavode, vrtce. Ostane pa 20, 30 milijonov evrov, ki se jih razporeja. Če nadzorni odbor ne ugotovi napake, potem ni delal oziroma ni opravil svojega dela. Če je toliko denarja, je toliko računov in pri toliko računih so zagotovo napake. Ali so te napake namerne ali so nastale iz površnosti ... no, to preverja šest parov oči na občini, a se napake kljub temu pojavljajo. Ampak kaj? Moje vodilo pri vodenju nadzornega odbora je bilo, da dajemo najprej priporočila, čez čas pa zadevo preverimo, ali so se porabniki teh priporočil držali.

Je Računsko sodišče RS v zadnjih štirih letih opravilo kakšno revizijo v Kranju?

Ne.

Kako to, da ste pri 61 letih že upokojeni?

Sem bolj hitro delal ... Po osnovni izobrazbi sem navigator. Ker sem hotel sam priti do nečesa, šel sem najdlje, kamor sem pač lahko šel: v pomorsko šolo v Piran. Starša, oba delavca, oče je bil gradbeni tehnik, mama je delala v Planiki, sta pričakovala, da bom tudi jaz postal gradbeni tehnik. In oče mi je ob moji odločitvi, da grem na morje, dejal, da kamorkoli se bom že vpisal v šolo, mi bodo denarno pomagali, le da se moram zavedati, da moram potem šolo tudi končati. In tako sem bil v 3. letniku najboljši dijak na šoli, v četrtem letniku pa me je, kot bi temu rekli, »zmetalo«, in mi ni šlo najbolje. Oče je tako prišel v Piran in mi rekel, naj spakiram kovčke in da greva domov.

Takrat ste bili že polnoletni. Kaj pa se je dogajalo?
Da, ravno sem bil star 18 let. Potem ko sem bil v 3. letniku najboljši, so mi omogočili tri mesece dela na ladji. In sem šel kot praktikant Splošne plovbe do Španije, nazaj pa sem prispel z letalom. To mi je verjetno stopilo v glavo, pa dekleta... Ampak vse to sem potem popravil. Po končani srednji pomorski šoli sem šel za dve leti na ladjo in potem sem nadaljeval študij še na višji pomorski šoli. A le dva meseca. Imel sem ogromno denarja, a sem tudi vsega zapravil. Ko sem prišel domov, so me vprašali, kje imam denar ... Ja, šlo je, sem jim odgovoril. In zakaj sem imel veliko denarja? Vse plače so mi nakazali na bančno knjižico in po 10 mesecih, ko sem prišel domov, je mama rekla, da je videla krasno dnevno sobo in spalnico in naj si kaj kupim. Mami, ni problema, grem si pogledat. Šel sem na banko, dvignil 10 plač. Tega denarja na knjižici se namreč nisem dotaknil, saj sem preživel z dnevnicami. Skratka, pridem v pohištveni salon, rečem, da bi rad rdečo žametno spalnico in eno dnevno sobo, ni važno, kakšno, ker mi je vseeno. Na vprašanje, kako bom plačal, sem dejal, da z gotovino, in sem začel vleči denar in ga dal na kup. Presenečeni prodajalec je poklical policijo in nato so me še odpeljali na zaslišanje na policijsko postajo. Potem so policisti še poklicali mamo, da je prišla pome, toda tista dnevna soba in spalnica sta me počakali.

In potem ste še dolgo pluli po svetu?

Ne, sam pri sebi sem si obljubil, da ko bom star 25 let, in to ne glede na to, katero stopnje izobrazbe bom pridobil, se bom vrnil domov. Kajti na ladji postaneš bodisi pijanec, ker se sekiraš, bodisi dobiš rano na želodcu, ker se še bolj sekiraš. Veliko je tudi prepovedanih substanc ... In potem sem se prvi dan po 25. rojstnem dnevu prišel domov. Prijavil sem se na razpis Slovenskih železnic, opravil sem prekvalifikacijo oziroma se izobrazil v enem letu za prometnika, delovna doba mi je tekla, bilo mi je dobro. Kot prometnik sem delal v Vižmarjih in Kranju, nato v Kranju kot šef postaje, nazadnje pa v Ljubljani kot koordinator proge za tovorni promet od Jesenic do Dobove. Upokojil sem se leta 2019. Moja najvišja stopnja izobrazbe je inženir logistike.

Predstavljam si, da so običajno v nadzornih odborih ekonomisti, pravniki, ... ki so pozorni na vse malenkosti in finance obravnavajo z vso natančnostjo. Vi pa ste inženir logistike.

Prijavil sem se na vse možne tečaje, se nenehno izobraževal, največ pa sem zagotovo pridobil na tečaju na računskem sodišču. Biti nadzornik v podjetju ali nadzornik v občini je ogromna razlika. Kot nadzorniki porabe javnih financ, med njimi so tudi člani z revizijskim izpitom računskega sodišča, smo denimo pregledovali račune v krajevni skupnosti in spomnim se primera, ko je manjkal račun za obdaritev 90-letnika. Šlo je za liter vina in dve suhi klobasi. In ti dve klobasi so kupili od najboljšega proizvajalca v tisti krajevni skupnosti za 11 evrov. A ker ni bilo računa in ker je tisti, ki je ti dve klobasi kupil, očitno šel nekomu na jetra, je sledila prijava. Ko je to poslovanje krajevne skupnosti potem pregledoval naš nadzorni odbor, je ta član krajevne skupnosti rekel, da bi, če bi vedel, da se bo tako zakompliciralo, sam plačal tistih 11 evrov. Šlo je, ponavljam, za obdaritev, kar sodi celo pod humanitarno dejavnost. Ampak račun je treba imeti.

Ste tudi ustanovitelj društva upokojencev Slovenskih železnic. Kako to?

Za to smo se odločili pred enim letom. In zdaj nas je že več kot 300, ki smo tudi plačali članarino, letos smo organizirali dva izleta in piknik, pripravljamo se že na prednovoletno druženje. Vsa večja podjetja imajo društva upokojencev in podjetja stojijo za temi društvi. Ko smo pisali poslovnik, smo izrecno napisali, da nas ne bodo financirali ne politične stranke ne sindikati. Društvo je napisano name in prijetno sem bil presenečen, kako so nam v podjetju SŽ pomagali tako s prostorom za pisarno, z računalniško opremo, donacijo, ...

Marsikdo se upokoji z grenkobo, precej je nezadovoljstva.

Problem pri upokojencih je, ker potrebujem pol ure, da se z nekom pogovorim po telefonu. In takrat izvem vse: od rojstva naprej. Naj povem, da med tistimi, ki so se upokojili na SŽ v zadnjih letih, po mojem vedenju ni nezadovoljnih. Sem se pa nedavno res seznanil z zgodbo ene od upokojenk in sem jo sklenil raziskati. Oba z možem sta bila zaposlena na SŽ in oba sem povabil na kavo. Prepričan sem bil namreč, da zadnjih pet let nikomur na SŽ ni bilo slabo. Po pogovoru z njima sem ugotovil, da je gospa užaljena, ker ji je šef oziroma predpostavljeni zgolj pustil odločbo o prekinitvi delovnega razmerja pri njenem računalniku, medtem ko je bila na malici. In to brez obrazložitve oziroma pogovora. Ko je odprla kuverto, se je zjokala in od tistega dne sovraži Slovenske železnice ... Mož ji nikakor ne more dopovedati, da je bilo vse v redu in da je delala dobro. Bistvo je seveda v tem, da šef, ki je tako ravnal, verjetno nima ustreznega odnosa do svojih podrejenih.

Predstavljam si, da vi radi potujete z vlakom, glede na to, da ste delali na železnici. Imate še kakšno neuresničena željo, kam bi kam odpotovali? Transibirska železnica?

Ne, transibirska me ne vleče, sicer pa se vsak ponedeljek peljem z vlakom iz Kranja v društveno pisarno v Ljubljano. Glede potovanj pa: vse, kar sem si zamislil, sem uresničil. V preteklosti sva z ženo Mojco, ki je odlična v logistiki, precej potovala tudi z motorjem, zadnja tri leta pa mnogo manj. Potovanja do vseh podrobnosti načrtuje žena, ki vnaprej napiše pravo diplomsko nalogo. Za 50. rojstni dan si je tako zaželela na Severni rt, Nordkapp: tako sem kupil citroënovega berlinga, ga predelal in tako z njim prevozila 12.500 kilometrov ter v njem tudi 20-krat prespala. Bilo nama je zelo dobro. Zjutraj sem samo prebral list, na katerega je Mojca zapisala: danes sva na Danskem, cena goriva je toliko, maksimalna hitrost je toliko, če boš narobe parkiral, bo kazen takšna. Ogledala si bova to in to znamenitost. In po podobnem scenariju oziroma natančnem načrtu sva skupaj prevozila vso Turčijo in Grčijo, pa tudi Kosovo in Albanijo, po nesreči z motorjem v Romuniji in slabi izkušnji z zdravljenjem pa sva dve leti pavzirala ... Tudi zaradi mamine bolezni z ženo ne moreva več za dlje časa oditi na potovanje, letos so mamo začasno, za en teden, vzeli v dom, in sva se z ženo odpeljala, seveda z motorjem, v Bosno. Vrnila sva se z izjemnimi vtisi, največjega pa je na naju pustil t. i. Titov bunker, veliko podzemno oporišče, ki so ga financirale ZDA, in je varen pred jedrskimi napadi.

SREČKO BARBIČ "V politiki se še nisem preizkusil" ZORAN STEVANOVIĆ "V zadnjih tridesetih letih nismo imeli sreče z župani" MATJAŽ RAKOVEC "Ljudem je treba zaupati, jih pohvaliti, slabe odločitve pa sprejeti nase"