Srečko Barbič je po izobrazbi organizator dela, dobrih 19 let je direktor inženirskega podjetja Lokainženiring, je član upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije za Gorenjsko, član Razvojnega sveta za Gornjsko, šesto leto je tudi predsednik Tekaško smučarskega kluba Triglav Kranj.

Zakaj se človek pri 59. letih odloči za vstop v politiko in kandidira za župana v Kranju?
Rojen sem v Kranju, najprej sem živel blizu vodovodnega stolpa, zdaj že več kot 50 let na Kokrici in menim, da zaradi vseh funkcij, ki sem jih opravljal, nisem nepoznan. V politiki pa se še nisem preizkusil. Do nedavnega nisem bil član nobene stranke.

Kdaj in zakaj ste se odločili za vstop v politiko?
Dobil sem klic, sledil je sestanek, potem smo se uskadili in pretehtali, kakšne so možnosti. Predstavil sem jim svoj pogled, kako vidim Kranj. Po mojem mnenju je Kranj zaspal in treba je zbuditi potencial, ki ga ima mesto. Mestu bi rad povrnil nekdanji sijaj ... In potem, ko sem to povedal, je bilo dva meseca tišine, nato so me obvestili, da sem kandidat za župansko funcijo. Član stranke Gibanje Svoboda sem torej dva meseca. Zdi se mi higienično, da če te predlagajo, se nato tudi odločiš za stranko. Moraš slediti nekim vrednotam in te vrednote so meni, ki sem odprtega svetovnega nazora, tudi najbližje.

Zdaj sediva tu, v pisarni vašega podjetja v Škofji Loki. Se da primerjati vodenje občine in podjetja? Kaj bo največji izziv pri vodenju občine?
Pri vodenju občine gre v bistvu za skup projektov na področju športa, kulture, zdravstva, problematike starejših,  ... vse se bolj ali manj dela po nekem kopitu. Že vse življenje delam na projektih, ukvarjam se z vodenjem projektov v gradbeništvu od ideje do izvedbe v vseh svojih fazah. Gre za neko široko usmerjenost. Kamorkoli pridem, se veliko pogovarjam. In pomembno je zavedanje, da vsega sam ne veš in da ponujaš priložnost sodelavcem. Le tako prideš do cilja. Moraš pa biti ciljno usmerjen, če želiš doseči rezultat in uspeh.

Poudarjate torej timsko delo. Kako se to odraža v vašem podjetju?
V zlati dobi je bilo v Lokainženirgu, ko smo postavljali 30 Merkurjavih centrov, 25 zaposlenih, zdaj nas je sedem. Zdaj nimamo stroge delitve direktor, tajnica, vodja projektov. Zjutraj najprej spijemo kavo, se pogovorimo. Dnevnih sestankov imamo torej zelo malo, saj o vsem predebatiramo že zjutraj, potem pa gremo na teren.

Poleg službe ste bili nekoč in ste še zdaj tudi športni funkcionar.
Športnik po duši sem že vse življenje. V mladih letih sem igral nogomet in košarko, bil sem alpinist. Bil sem tudi predsednik rokometnega kluba v Škofji Loki in panoge Biatlon pri Smučarski zvezi Slovenije. Zdaj sem podpredsednik pri Slovenski smučarski zvezi za smučarski tek in predsednik Tekaško smučarskega kluba TSK Triglav. TSK Triglav je s šestimi olimpijci najuspešnejši klub v Sloveniji, med njimi naj omenim le Anamarijo Lampič in Polono Klemenčič. Klub je dobro organiziran, imamo čez 100 otrok v uradnih selekcijah. To so zahtevne stvari, imamo dober upravni odbor, moja naloga kot predsednika pa je zagotavljanje finančnih sredstev. V preteklih štirih letih se je to znižalo za skoraj polovico; od takrat, ko je bil župan Boštjan Trilar do zdaj, to je s 40 na 22 tisoč evrov. Naše dvorane so, jaz temu tako pravim, kombiji, da vozimo otroke na treninge na Pokljuko in v Planico. In to je treba nujno zagotavljati.

Kaj sicer počnete v prostem času? Tudi sami tečete na smučeh in če da, kje najraje?
Še vedno rad tečem na smučeh, moja najljubša destinacija je Jezersko. Vsaj za par dni na leto grem tudi smučat, igram tudi tenis, moj velik hobi pa so potovanja.
Izredno veliko potujem, z družinskim avtodomom smo prevozili vso Evropo od Nordkapa do Španije, Portugalske, ...  In na teh poteh sem videl veliko dobrih, a tudi slabih praks. Zdaj, ko sva z ženo Matejo sama, sva si kupila nov manjši avtodom.

Kdo bo odločil, kam se bosta napotila z novim avtodomom?
Ja, najverjetneje se bom kar jaz ...  Sicer pa imava oba rada imava bolj "hladne" kraje. Že šestkrat sva bila na Irskem in tudi letos, ko še nisva imela avtodoma, sva bila na Irskem. To je bila taka bolj pohodniška različica, jaz temu rečem za dušo. In za dušo se prav vsak dan, ne glede na to, kdaj pridem domov, odpravim s psom, zlatim prinašalcem, na vsaj polurni do enourni sprehod.

Na kateri uspeh v življenju ste še posebej ponosni oziroma na koga?
Z ženo Matejo, ki je učiteljica v Gorenji vasi,  imava dve že odrasli hčeri. Starejša je specializantka neonatologije, mlajša je magistra ekonomije. Res sem ponosen nanju. Nedavno sem postal tudi dedek.