Ob stoletnici delovanja je Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov prejel red za zasluge za izjemni prispevek k poznavanju in spoštovanju slovenskih gora. V imenu prejemnika je odlikovanje prevzel njegov predsednik Anton Žunter.
Ob stoletnici društvenega povezovanja slovenskih geografov je Zveza geografov Slovenije prejela red za zasluge za raziskovalno in izobraževalno delo ter prispevek k slovenski narodni zavesti. V imenu prejemnika je odlikovanje prevzel njen predsednik dr. Aleš Smrekar.
Franc Testen je prejel red za zasluge za prispevek k ugledu slovenskega sodstva.
Medaljo za zasluge pa sta prejela dr. Zvonka Zupanič Slavec za znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo na področju zgodovine slovenske medicine, ki živi v Kranju, in Mihael Naglič za dolgoletno raziskovanje krajevne zgodovine in narodno pomembno vrednotenje lokalne kulturne dediščine.
Naj kot Gorenjca posebej izpostavimo Mihaela Nagliča, kulturnega delavca, profesorja filozofije in sociologije, publicista, novinarja in urednika, ki je svoje življenjsko poslanstvo in poklicno pot namenil domačemu kraju, Žirem.
Obrazložitev za Mihaela Nagliča, ki so jo objavili na spletni strani Urada predsednika RS, objavljamo v celoti.
Po diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter dveletnem študijskem izpopolnjevanju najprej na Ecole des hautes études in nato še na Univerzi v Parizu, se je leta 1985 vrnil v domači kraj. To je bilo v tedanjih časih redkost, običajno so slovenski intelektualci našli delo in zaposlitev v katerem od večjih mest doma ali v tujini. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je Mihael Naglič začel delati kot povezovalec lokalnega kulturnega dogajanja, nato pa si je v več desetletij dolgem delovanju z brezštevilnimi prireditvami, kakor so proslave, koncerti, gledališke predstave, razstave, literarni večeri in predavanja, prizadeval za občutenje kraja ter razumevanja lokalnih značilnosti, posebnosti in duhovnih razsežnosti.
Mihael Naglič je svoje Žiri vpel v svet slovenske narodne kulture. Na njegovo pobudo je pred več kakor 40 leti nastal zbornik Žirovski občasnik, ki je odprl pot za artikulacijo duhovne in socialne identitete teh krajev ter je pred pozabo rešil veliko dragocenosti žirovske kulturne dediščine. Omogočil je objave prispevkov širokega kroga sodelavcev različnih poklicnih in izobrazbenih ozadij – domačinov, rojakov in prijateljev Žirov, kakor je zapisal Naglič.
Iskrive in domiselne, pa vedno poštene in na visoki strokovni ravni napisane prispevke je Mihael Naglič objavljal tudi v Gorenjskem glasu, Sobotni prilogi Dela in različnih publikacijah, kakor so Naši razgledi, Drevesa, Žirovske stopinje, Teorija in praksa. Nagličevo pisanje bralca še vedno navdušuje, ne samo zaradi poznavanja zgodovine kraja, ki ga je iz anonimnosti povzdignil v fenomen, temveč tudi zaradi tople in sočutne navezanosti na Žiri in žirovske ljudi sedanjosti in daljne preteklosti. S svojim delovanjem je svoj kraj pomagal duhovno oživiti in poglobiti pripadnost domačiji kot vrednoto tudi pri drugih prebivalcih. Metoda pisanja Mihaela Nagliča je redka, če ne celo edinstvena: s poučnim in anekdotičnim pripovedovanjem zgodb iz preteklosti in sedanjosti, s strpnostjo in odprtostjo do vseh človeških različnosti je osvojil slovenske bralce.
V raziskovanju majhne skupnosti je Mihael Naglič našel celotni slovenski svet. Življenje je namenil sistematičnemu delu in preučevanju posameznih domačih in celo svetovnih značilnosti v izvirno majhnem okolju ter s tem spletel zapis narodove zgodovine.
V njegovi celoviti obdelavi Žirov, kraja, zaprtega v svojo majhnost, a hkrati središča svojega sveta, se zrcali slovenska zgodovina. Zanimala ga je ustvarjalnost lokalnih ljudi, nešolanih in visoko izobraženih, preučeval je razmerje med ‘rovtarstvom’ in svetovljanstvom.
Na podlagi lastne izkušnje je raziskoval svojevrstni značaj ljudi, po eni strani zadržanih in vase zaprtih, po drugi strani inovativnih in delavnih, ter njihov odziv na svetovno dogajanje širnega sveta.
Mihael Naglič je velik zagovornik in borec za ohranjanje narave, kot pobudnik varovanja žirovske stavbne kulturne dediščine pa je dosegel, da so objekti, na primer muzej, Žirovska pristava, Matevžkova hiša in nekateri drugi, razglašeni za kulturne spomenike državnega pomena.