Na dan, ko sem se oglasila pri Jurjovih, bi sicer morali orati in pobirati krompir, a to je očitno moralo počakati. Aleš je v družbi hčerk, osnovnošolk Marjete in Zlate, prijaznega psička in dremajočega mačka, najprej potarnal zaradi suše. "Letošnje leto je najhujše po letu 2003. Težava je v tem, da na kaj takega, kot je suša, ne moreš biti pripravljen, ..." V hlevu je 45 govedi, od teh je 25 krav molznic, pred njim so trije telički, vsak je iz svojega ograjenega prostora jedel seno. Med pogovorom je pripeljal in odpeljal še voznik cisterno za mleko. Letno z Jurjove kmetije oddajo v mlekarno 180 tisoč litrov mleka in to je tudi glavni vir dohodka.
Semenska banka, lahko pa tudi mitnica
O Prašah in njeni zgodovini, o lastnikih freisinških škofih, zakupih, t. i. hubah in dajatvah kmetov, Aleš Bohinc govori tako, kot bi bral zgodovinski učbenik in pri tem tudi citira, kje vse je to prebral oziroma izvedel. "Od 13. do 18. stoletja je bilo v Prašah 13 hub, od teh je vsaka obsegala približno 14 hektarov zemlje. In predvidevamo, da je bila Jurjova kašča prostor, v katerem se je zbiralo dajatev v naravi za freisinške škofe. Njim je bilo treba dati najemino plačevati v denarju, del z dajatvami v naravi - se pravi toliko in toliko mernikov ječmena, pšenice, rži in prosa - in opraviti še tlako na posestvu škofov v okolici gradu v Loki. Predvidevamo, da se dajatev v kašči v Prašah ni le zbirala, ampak se je tudi hranila in je bila torej nekakšna semenska banka. Možno je tudi, da je bila ta zgradba mitnica, saj je tu prehod čez reko Savo in vstop na ozemlje Loškega gospostva. Pobirali naj bi bili mitnino oziroma dovoljenje za trgovanje. Kajti gosposka je vedno imela svoje kmete pod nadzorom, da niso preprodajali pridelkov, kmetje pa so to vedno poskušali, kajti trgovina je bila vedno najbolj donosen posel. In tiste kmetije, ki so poleg kmetovanja tudi trgovale, so vedno uspevale," je razložil sogovornik.
Freisinškim škofom je bila zemlja odvzeta leta 1803, ko so bila cerkvena posestva v Avstriji podržavljena, leta 1848 je sledila zemljiška odveza. Kmetje so lahko svojo zemljo oziroma kmetijo odkupili v dvajsetih letnih obrokih. "Vsi praški kmetje so svoje dolgove poravnali do leta 1875 in nobena kmetija v Prašah zaradi zemljiške odveze ni propadla. Moji predniki so poravnali za dve hubi oziroma dve kmetiji. Leta 1900 je bila tako naša kmetija velika 28 hektarov (približno polovica oziroma 14 hektarov obdelovalne zemlje, polovica pa gozda). Ko sem jaz postal lastnik oziroma jo prevzel, je obsegala 18 hektarov, to je 10 hektarov obdelovalne zemlje in osem hektarjev gozda. Zdaj imamo obdelovalne zemlje štiri hektare več, saj mi je uspelo dokupiti zemljišča, se pravi da imamo skupaj 22 hektarov. To je bil kar velik zalogaj za kmetijo. Kupil sem zemljo, ki nam je bila z nacionalizacijo v 60. letih 20. stoletja vzeta. Delno smo sicer dobili zemljišča, se pravi ne vsa, in še ta so bila na drugih lokacijah. Tako so nam razdrobili posest. Meni pa je uspelo pozneje z nakupi zaokrožiti zemljišče tako, kot je bilo včasih," je dejal.
Edina kašča v širši okolici Kranja
"Nekaj vemo o Jurjovi kašči, še več bomo izvedeli ob sami obnovi," je prepričan Aleš Bohinc. V strokovnih podlagah, ki so jih napisali na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, službi za kulturno dediščino, Območna enota Kranj, še pred sprejetjem občinskega odloka v juniju letos o razglasitivi kašče za kulturni spomenik lokalnega pomena, je med drugim navedeno, "da je Jurjova kašča likovno in simbolno pomemben objekt v Prašah in okolici ter hkrati edina kašča te vrste v širši okolici Kranja. Lastnik objekta je dolžan upoštevati varstveni režim objekta. Z razglasitvijo lahko dosega pogoje oziroma dodatne točke pri kandidiranju na javnih razpisih za sofinanciranje obnove."
V obrazložitvi je navedeno, da je bila Jurjova kašča zasnovana konec 17. ali na začetku 18. stoletja, konec 18. stoletja je bila povečana in barokizirana, konec 19. stoletja je bilo pozidano sedanje nadstropje in sredi 20. stoletja je bilo zamenjano in spremenjeno ostrešje.
Kašča je podkleten shrambno-bivalni nadstropni objekt. Objekt ima klet in pritličje grajeno iz kamna, nadstropje je iz opeke. Kamnoseški detajli (portali, okenski okvirji) so iz škofjeloškega konglomerata in tufa. Stropi so kamniti obokani in leseni. V kašči so zbirali desetino za Loško gospostvo, kasneje pa so jo uporabljali tudi za shranjevanje darov za loške kapucine.
Trdnost so že preverjali
Na vprašanje, v kako dobrem stanju je kašča oziroma kako trdni so temelji, je sogovornik citiral arhitekta Aleša Hafnerja iz podjetja Gea consult, ki je izdelal načrt konstrukcijske sanacije. "Srečo imaš, da te je (kašča, op. a.) počakala, ona pa ima srečo, da je tebe dočakala ... Ne bo se še podrla, lahko pa se! ... V glavnem, ni tako slabo, a nekaj je treba narediti, mi je rekel Hafner. In trdnost so že preverjali, kar se vidi na stenah," je dejal in pokazal na sledi.
Ko so v Kranju začeli napovedovati rekonstrukcijo ceste skozi Praše, ki poteka tik ob kašči, se je Aleš Bohinc zavedal, da mora začeti ukrepati. Z ženo sta sicer že prej razmišljala o obnovi, potem ko sta v novejši hiši leta 2018 registrirala turistično kmetijo in začela z oddajanjem sob. "Lani septembra sem zato za obnovo kašče pridobil gradbeno dovoljenje za namen kmečko turistične nastanitve, kajti preko razpisa LAS Gorenjska košarica sem upal, da bi pridobil denar za statično sanacijo, ureditev temeljev stavbe in nadstropja in zamenjavo ostrešja. V prvo se ni izšlo, možne vire financiranja oziroma sofinanciranja tako iščem naprej in spremljam razpise treh ministrstrstev: za gospodarstvo, kmetijstvo in kulturo. Če bi bil morda izbran preko razpisa ministrstva za kulturo, bi lahko upal, da bi poravnal stroške za konservatorska in restavratorska dela," je pojasnil.
Ob vprašanju, na koliko je ocenjena obnova, pa je bil sogovornik zadržan. "Na 387 kvadratnih metrov bruto površine bi radi uredili štiri enote. Zgolj z oddajanjem le-teh pa se tako visok finančni vložek ne bo poravnal. Potrebujem torej sofinanciranje, vsaj 50-odstotno. Vrednost investicije je ocenjena na več sto tisoč evrov, nimam pa še projekta za izvedbo investicije."
Od meniha do vojakov
Kot smo že navedli, je kašča že v preteklosti imela tudi stanovalce. Nazadnje sta v njej stalno bivala Aleševa stara starša, občasno je v njej stanoval menih, loški kapucinar, ki je dvakrat na leto prišel maševat v cerkev sv. Magdalene v Praše. Tako je bilo še do sredine 20. stoletja, ko ga je s konji pripeljal in odpeljal Alešev stric.
Na eni od sten sem opazila zareze, črte, ki spominjajo na to, kako štejejo dneve, mesece ali leta zaporniki. "Ne, tu ni bil nihče zaprt," je odgovoril sogovornik. "Te črte pomenijo mernike, ki so jih stresli v kašče. Oznake na zidu oziroma inicialke pa so delo enega mojih prednikov, Jožefa Starmana, ki je trgoval z vinom. Res pa je, da so bili med 2. svetovno vojno tu, v kašči, nastanjeni vojaki, Kozaki, ki so se predali na fronti in so bili torej napol nemški vojaški ujetniki. O tem sta mi pripovedovala tako stara mama kot tudi znanec, ki je kot otrok tem Kozakom igral na orglice in jih tako ganil, da so jokali. Med vojno se je v kašči, kot so mi povedali, skrival tudi brat moje stare mame. Po mobilizaciji v nemško vojsko je prišel na dopust in se ni več želel vrniti na fronto. A to je prišlo na uho domobrancem, ki so ga odpeljali s seboj. Ni bežal v Avstrijo, čeprav je imel že vse pripravljeno. Njegov oče ga je prepričal, naj ostane doma, saj nima ničesar hudega nad sabo. Tega si oče ni nikadar odpustil. Sina je nova oblast najprej zaprla v zapor v Šentvid, nato so ga odpeljali v Kočevski Rog. Tam je tudi umrl," je povedal sogovornik.
Dotaknila se jih je vojna v Ukrajini
O težkih časih, ko so zaradi smrti moških vajeti kmetije prevzele ženske in se pri tem odlično znašle, ve sogovornik prav tako povedati zelo veliko, pri tem je izpostavil teto starega očeta, ki je prodala obrobne parcele in s pomočjo dote ohranila celotno jedro kmetije. "Tudi moja mama je zelo veliko prispevala, čeprav so mnogi hvalili le delo očeta," je opozoril.
Zdaj v starejši hiši na Jurjovi kmetiji biva Aleševa mati, v novejši hiši je v enem nadstropju Aleševa družina, v drugem je urejen apartma za turiste. "Ko se je začela vojna v Ukrajini, smo apartma zastonj oddajali ukrajinskim beguncem. Lahko so prespali pri nas, ker so šli potem naprej proti Italiji. Žena je namreč našla aplikacijo, s pomočjo katere si hoteli izmenjujejo informacije o praznih sobah. Odločila sva se povezati in tako je v enem mesecu pri nas prenočilo več kot 100 ljudi. Večina jih je prespala eno noč, prespali pa so lahko največ pet dni. Potem pa smo s tovrstnim oddajanjem prekinili, kajti imeli smo že sprejete rezervacije za svoje goste," je pojasnil.
In Jurjova kašča? Bo kašča po prenovi dobila novo ime? Ne bo več Jurjova ... Bo Zlata Marjeta? Deklici nista rekli nič, na Aleševem obrazu se je zarisal nasmešek in polglasno - No, mogoče. Kot bi dregnila v skriven družinski dogovor.
In srečen tisti, ki vas je zgrešil !
Res obžalovanja vredno..preprost izračun pove da krava molznica odda 20litrov na dan poleg tega tudi telicki dojijo...naj mi pove ta …
Odlično !!! Kmalu bo kmetovalni stil Življenja Nujen za Preživetje na tem planetu , zaradi vremenskih katastrof , ki pa …