Direktor Psihiatrične bolnišnice Begunje Mitja Logar, dr. med., spec. psih., je dejal, "da je epidemija covida-19 močno vplivala na paciente, na zaposlene in vse naše delo. Epidemija covid-19 je bila nekaj čisto novega, približno eno leto ni bilo cepiva, proti covidu še vedno ni učinkovitega zdravila, ... v spominu so nam ostali prizori iz severne Italije, zlasti Bergama ... Ne vemo, kako se bodo končale te stresne razmere in to nam vsem povzroča strah, tesnobo. Podobno kot naravne nesreče večjega obsega ima tudi epidemija covid-19 za posledico težave v duševnem zdravju," je opozoril Logar in citiral izsledke raziskave o psihičnih posledicah epidemije. Če stresne situacije ne obvladamo, se pojavijo somatske težave kot na primer težave s spanjem, z apetitom in s prebavo. Težave so lahko tudi mentalne, in tako imamo težave s pozornostjo, čustvene težave, smo razdražljivi, možna je zloraba alkohola.

Če poststresne situacije ne obvladamo, se nam poviša krvni pritisk, koronarna obolenja in depresija. Naš odgovor na stresno situacijo je individualen, kajti odvisno je, koliko smo stari, kakšne imamo pretekle izkušnje, kakšno je naše predhodno fizično in mentalno zdravje.
Pri epidemiji sta se pojavila strah in tesnoba, ki pa sta povezana z različnimi dejavniki, najprej z možnostjo okužbe nas samih kot tudi naših bližnjih. Če je kdo zbolel, nas je bilo strah, kakšen bo potek bolezni, pojavil se je strah pred trpljenjem in smrtjo. Za povrh so se pojavljale različne informacije, med njim tudi napačne. Vsakodnevno smo spremljali informacije o številu obolelih in umrlih, naše dnevne dejavnosti so se zelo spremenile in to je dejavnik, ki povzroča tesnobo pri ljudeh. Kar nekaj časa smo bili ločeni od bližnjih, uvedeni so bili omejevalni ukrepi in nekateri, na primer karantene, veljajo še zdaj. Ljudi je skrbelo za službe oziroma delo, težave so bile zaradi nedostopnosti zdravstva in zdravil, je dejal Mitja Logar in v nadaljevanju omenil, da je bil opazen porast samopoškodbnega in samomorilnega vedenja.

Dolgotrajnih posledic epidemije še ne poznamo

Logar je predstavil psihične posledice epidemije skozi metaanalizo, kjer so strokovnjaki pregledali več študij iz začetka epidemije leta 2020, v katere je bilo vključenih več kot 162 tisoč ljudi iz 17 držav. Dolgotrajnih posledic epidemije še ne poznamo, iz te pa se jasno razbere, da so se simptomi tesnobe pojavili pri 33 odstotkih, simptomi depresije pa pri 28 odstotkih ljudi, vključenih v te raziskave. Če pa so imeli ljudje še predobstoječe bolezni, tako duševne kot telesne, ali pa so se okužili z virusom, pa so bile te težave še pogostejše: tam so bili simptomi depresije prisotni kar pri 56 odstotkih.
Rizični dejavnik za pojav psihičnih posledic so ugotavljali zlasti pri mlajših ljudeh, ker so bili omejeni pri socialnih stikih. Zelo rizičen dejavnik je bil ženski spol, saj so ženske večinoma delale od doma in skrbele za gospodinjstvo, šolanje otrok, bile so tudi bolj izpostavljene nasilju v družini. Rizični dejavnik sta tudi nižji socialno-ekonomski status in socialna izoliranost, pomembno pa so k tveganju za duševne težave prispevale tudi napačne oziroma lažne informacije v medijih.

Vendar pa so študije pokazale, da je pri starejših od 60 let tveganje za pojav tesnobe in depresije manjše. To pripisujejo življenjskim izkušnjam starejših, njihovemu boljšemu uravnavanju čustev in tudi temu, da imajo na splošno manj skrbi glede prihodnosti, zaposlitve in otrok. Se pa tudi pri starejših kažejo psihične in fizične težave ter osamljenost.

Veliko se piše o tem, da so bili največja žrtev epidemije covid-19 starejši zaradi različnih stereotipov in tudi stigmatizacije. Res je, da je potek bolezni pri starejših lahko težji, ampak danes vemo, da je tudi pri mlajših, čeprav niso imeli predhodnih težav, usoden. Zamisli o izoliranosti starejših, da bi bili čimmanjše breme za družbo, za zdravstvo, da bi družba in ekonomija čim bolj nemoteno delovali naprej, niso v redu, je bil kritičen Logar in kot nesprejemljivo označil, kako se je na začetku večjih izbruhov spraševalo, kdaj in če sploh premeščati starejše v bolnišnico. Iz tega so potem izhajale tudi medgeneracijske napetosti.

Logar meni, da je, ob upoštevanju epidemioloških ukrepov, treba spodbujati osebne stike. Za dobre so se pokazale različne naprave za komuniciranje na daljavo. Pomembne so tudi podporne skupine, prostovoljci, fizična aktivnost, vzdrževanje rutin in ustvarjanje novih rutin, spodbujanje aktivnosti z občutkom dosežka, kognitivni treningi in vaje, pa tudi duhovnost in medgeneracijski stiki.

Katastofalne posledice socialne izolacije

Kritična je bila tudi predavateljica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, izredna profesorica dr. Jana Mali, ki je poudarila, da zdravo medgeneracijsko sodelovanje krepi duševno zdravje vseh generacij. V času epidemije pa se je dobra praksa krepitve medgeneracijskega sodelovanja čez noč porušila. Sprejet je bil ukrep socialne izolacije in položaj starih se je poslabšal. Med njimi je še zlasti izpostavila urnik nakupov v trgovini, starizme v vladnih ukrepih, prepoved sprejemov v domove in ustavitev izvajanja socialne oskrbe na domu, prepoved spremljanja umirajočih družinskih članov v institucijah, pa tudi zapiranje šol, kar se je v nekaterih občinah povečalo število okužb v domovih ...

Ker se razmere vnovič slabšajo, je predavateljica pozvala k pazljivosti pri sprejemanju ukrepov.

Dr. Jana Mali je poudarila, da je treba nehati izpostavljati starejše zgolj kot ranljivo skupino prebivalstva, temveč je treba poudariti tudi njihove zmožnosti. Lahko bi jih povabili k soustvarjanju solidarnosti. Predavateljica je tudi menila, da je zdaj pravi čas za spreminjanje neoliberalne družbe, ki je usmerjena k dobičku. "Lahko začnemo ustvarjati drugačne odnose, tako da postanemo pozorni na stiske drug drugega in si znova začnemo pomagati. Ne iščimo razlik, da se nas potem popredalčka, ampak živimo z razlikami," je sklenila predavanje.

Zloraba alkohola, naraščanje demence

O duševnem zdravju starejših na Gorenjskem je zlasti skozi številne statistične podatke (najnovejši podatki iz leta 2020 še niso znani, op. a.) spregovorila predstojnica kranjske enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje, prim. Alenka Hafner, dr. med., spec.soc. medicine in javnega zdravja. Kar neverjetno so se slišali podatki iz leta 2016, da se kar 60 odstotkov Gorenjcev (anketiranci so bili od 25 do 74 let) večino časa počutijo sproščene, umirjene. V skupini od 65 do 74 let pa je bilo večino časa sproščenih in umirjenih kar 64,8 odstotka (slovensko povprečje je bilo v prvem primeru 54 odstotkov). Za srečne se je pred petimi leti izreklo 54,3 odstotka Gorenjcev, v skupini starejši, se pravi od 65 do 64 let, pa kar 57 odstotkov Gorenjcev (slovensko povprečje je bilo 52 odstotkov).
Zaskrbljujoči pa so podatki glede alkohola: v preteklosti je namreč veljalo, da je alkohol predvsem velik problem na vzhodu Slovenije, a lani je imela več kot polovica gorenjskih občin nadpovprečno veliko bolnišničnih zdravljenj zaradi alkohola. Letos pa so se razmere le malo popravile.
Alenka Hafner je opozorila še na zaskrbljujoče naraščanje demence, pomanjkanje psihiatrov in psihologov na primarni ravni in visoko obremenjenost s samomorom v skupini nad 65 let. Kar 113 ljudi, starejših od 65 let, je v obdobju od leta 2013 do 2019 umrlo zaradi samomora na Gorenjskem, med njimi 85 moških in 28 žensk. Lani je samomorilni količnik na Gorenjskem padel, a starejši so bili zelo izpostavljeni. Na Gorenjskem si je življenje lani vzelo 12 moških in šest žensk, in več kot 50 oziroma 60 odstotkov jih je bila starejših od 65 let.