Kakšne so bile razmere pri vas razmere, ko je bila uradno razglašena epidemija koronavirusa? V Sloveniji je letos odmevalo več dogodkov s tragičnimi posledicami in mediji so poročali o naraščajočem nasilju. Zaslediti je bilo mogoče podatke o 10-odstotnem povečanju kaznivih dejanj na področju nasilja v primerjavi z enakim obdobjem lani.

V času razglasitve epidemije zaradi covida-19 v marcu je bila Varna hiša Gorenjske, ki izvaja program pomoči ženskam in otrokom žrtvam nasilja, polno zasedena. V obeh enotah naše Varne hiše je bilo takrat istočasno vključenih 21 uporabnikov, devet žensk in dvanajst otrok. V času epidemije v službo ni hodila nobena od zaposlenih uporabnic, doma so morale ostati zaradi varstva mladoletnih otrok.

Do konec maja 2020 je iz programa odšlo osem uporabnikov, s čimer so se odprle možnosti za namestitev in pomoč novim pomoči potrebnim uporabnikom. Kljub karanteni in vsem omejitvam v času spomladanske epidemije smo imeli vrata naše varne hiše odprta, takrat smo v tistem času sprejeli štiri nove uporabnice in njihove otroke.  

Po naši evidenci je bilo v prvih petih mesecih letošnjega leta število klicev za sprejem približno enako kot v letu 2019. V naslednjih štirih mesecih, od junija do vključno septembra 2020, je pri nas prišlo do treh sprejemov, na splošno (v večji meri) pa smo se soočali z zamrtjem klicev in do upada sprejemov. Zelo podobno so zaznavali tudi sorodni programi v nekaterih drugih regijah. Morda lahko to povezujemo s podatki, ki jih beleži zdravstvena stroka, in sicer, da se povezano z epidemijo med prebivalstvom povečuje strah, tesnobnost, depresija.

Koliko žensk in otrok imate trenutno v Varni hiši in koliko v Materinskem domu? Kdaj je bila sprejeta zadnja ženska in po koliko časa bo predvidoma zapustila dom?

Trenutno je v varni hiši nameščenih pet družin, skupaj 14 uporabnikov. Zadnji dve družini sta bili nameščeni v oktobru. Pomembno je, da se ženska, ki doživlja nasilje, odmakne iz vsakdanje situacije in si vzame čas, da v varnem okolju in iz razdalje pogleda na svojo situacijo in se premišljeno, ob strokovni pomoči in podpori, odloči kako naprej v prihodnosti. Bivanje v varni hiši je omejeno na eno leto, lahko pa ženska kadarkoli prostovoljno zapusti oziroma odide iz varne hiše. Tako pri nas beležimo od nekaj dnevnega do več mesečnega bivanja. Za primer, v letu 2018 je bilo najdaljše bivanje osem mesecev, v lanskem letu šest mesecev in v letu 2018 najkrajše bivanje en dan, v letu 2019 pa 15 dni.

Materinski dom Gorenjske lahko sprejme štiri družine in je večinoma zaseden.

Opišite prosim, kako pridejo žrtve najhitreje do vas? Ali to običajno traja dolgo? Si žrtve zaradi strahu pogosto premislijo in ne iščejo več pomoči? Kako je s sramom, ki ga tudi pripisujete ženskam, da ne ukrepajo?

Sprejem ženske z izkušnjo nasilja je lahko zelo hiter. Če gre za nujni primer (z intervencijo policije, centra za socialno delo), se sprejem lahko izvede še isti dan. Seveda vsaka ženska lahko poišče pomoč tudi sama, brez vsakega posredovanja. Če je le mogoče, se pred sprejemom v varno hišo osebno srečamo in izvedemo uvodni pogovor pred sprejemom. Ženska se tako podrobneje seznani z bivanjem v varni hiši in se tudi lažje pripravi na odhod z doma oziroma prihod v varno hišo. Za datum sprejema se dogovorimo skupaj z njo, glede na vse okoliščine, ki vplivajo na odhod.

Pri odločanju za odhod je prisoten tudi strah, le-ta se še povečuje z grožnjami partnerja, češ da bo izgubila otroka, premoženje, da ne bo imela sredstev za preživetje. Da, in tudi strah pred življenjsko spremembo, strah pred odhodom v neznano, je lahko tako močan, da žrtev nasilja ne išče več pomoči. Kot nam je poznano, sama žrtev tudi dolgo časa ne prepozna, da je prav ona žrtev nasilja in ko to prepozna in si to prizna, jo je o tem sram spregovoriti in to dolgo časa prikriva, tudi pred najbližjimi. In da premaga tako strah kot sram, potrebuje veliko moči, poguma in podpore.

Sredi maja letos je minilo 17 let od sprejetja prve ženske z otrokom v varno hišo. Koliko ljudi ste vsega skupaj sprejeli?

Od leta 2003, ko je Varna hiša Gorenjske sprejela prvo uporabnico pa do danes, smo sprejeli 963 uporabnikov, 480 žensk in 483 njihovih otrok.

Se ženske čez čas (čez leta?) lahko vračajo, če težave niso bile odpravljene? Koliko je takih primerov?

Da, v primeru ponovne ogroženosti je možna vrnitev v varno hišo. V vseh teh letih se je v Varno hišo Gorenjske vrnilo sedem odstotkov uporabnic.

V teh negotovih časih je nekaterim zelo težko in bati se je, da se bo zlasti ženskam godilo še slabše. Bi jih prosim na koncu pogovora tudi osebno nagovorili …

Če ste žrtev nasilja, pomislite, da je življenje samo eno, neponovljivo in vedite, da nasilja ne smete prenašati. Trpite vi sami, trpijo otroci, vaše žrtvovanje je zaman. Vedno je čas, da nasilje prekinete in ne dovolite, da ste za nekoga samo predmet zaničevanja, trpinčenja, zlorab. Nikoli ni prepozno. Verjemite, če ste zmogle nasilje prenašati, ga boste zmogle tudi prekiniti, ne bo lahko, je pa mogoče. Zavedamo se, da ste žrtve nasilja v času epidemije koronavirusa še bolj izolirane, še bolj zaprte za štirimi stenami doma in vam je še težje poiskati pomoč. Radi pa bi vam sporočili, da smo varne hiše za žrtve nasilja dosegljive in odprte tudi v tem času, za pogovor in za namestitve. V Varni hiši Gorenjske smo dosegljivi na telefonski številki 051 200 083, od ponedeljka do četrtka, od 8. do 18. ure in ob petkih, od 7. do 13. ure.

Krog nasilja se nikoli ne prekine sam od sebe

In kaj govori statistika policije na Gorenjskem, smo vprašali Bojana Kosa, predstavnika za odnose z javnostmi na Policijski upravi Kranj. Zadnjega zapisa o nasilju v družini ni bilo treba dolgo iskati, datiran je z dne 7. oktober 2020.

»Nasilje v družini. Policisti so včeraj obravnavali primer nasilja v družini z  lažjimi  poškodbami  oškodovanke.  Žrtev je nasilje s strani družinskega člana  doživljala  dlje  časa.  Nasilnežu  so  policisti  izrekli  prepoved približevanja in proti njemu vodijo postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja«.

Pomenljiv pa je bil tedaj Kosov poziv, pripisan temu opisanemu dogodku, naj vsi, ki zaznajo nasilje, le-to prijavijo policiji, saj bo, kot je zagotovil, policija tudi v teh kriznih časih storila vse za zaščito žrtve in ustrezno ukrepala zoper storilca.

»Potrebno se je zavedati, da se krog nasilja, v katerem se znajde  žrtev  nasilja  v  družini,  nikoli  ne  prekine  sam od sebe. Zato apeliramo na žrtve, da znova najdejo svojo notranjo moč, poiščejo pomoč in podajo prijavo na policijo. Skupaj s centri za socialno delo in nevladnimi organizacijami bomo pomagali žrtvam, da živijo življenje brez nasilja,« je še zapisal mag. Bojan Kos, višji samostojni policijski inšpektor.

Statistika, statistika

Na PU Kranj smo tako zaprosili za podatke. Do konca septembra so policisti na Gorenjskem zaznali 46 kaznivih dejanj nasilja v družini, lani 51. V treh mesecih, ko je bila spomladi od začetka marca do konca maja razglašena epidemija covid-19, je bilo teh kaznivih dejanj 21, lani pa  tem primerljivem obdobju 17. Tudi pri prekrških (kršitev javnega reda in miru v družinskih, izvenzakonskih in sorodstvenih razmerjih) v prvih devetih mesecih letos, teh je bilo 174, ni večjih odstopanj v primerjavi s preteklimi leti, navaja Kos. Lani jih je bilo denimo v tem primerljivem obdobju 143. Dejstvo pa je, da so ukrepi za preprečevanje covid-19 med drugim povzročili, da so ljudje več doma v krogu družine, kar lahko privede do trenj.

V prvih devetih mesecih je policija na Gorenjskem izrekla 23 ukrepov prepovedi približevanj, lani je bilo v devetih mesecih teh prepovedi denimo 22, v celotnih letih 2018 in 2017 pa po 27 oziroma 28.

Prijavo lahko vloži vsak

Bojan Kos poudarja, da prijavo o nasilju lahko vloži vsak: žrtev, otrok, znanec, sosed, sodelavec, center za socialno delo, nevladne organizacije …  Večinoma pa nasilje v družini največkrat prijavi žrtev sama, opažajo na policiji. In žrtve nasilja v družini so najpogosteje ženske. Statistika pravi, da se delež žrtev kaznivega dejanja nasilje v družini glede na spol bistveno ne spreminja.  

Oblike nasilja, ki ga doživljajo žrtve, so pogosto prepletene in se tudi v teh koronskih časih ne spreminjajo. Nasilje je torej tako psihično, fizično, spolno, ekonomsko ali pa gre za zanemarjanje. Vsako nasilje je nesprejemljivo in zanj ni tolerance, opozarja Bojan Kos.