Mag. Franc Rozman je bil del Gimnazije Kranj precejšen del svojega življenja. Tam je preživljal že svoja dijaška leta ter maturiral leta 1984, nato pa je bil na njej zaposlen 33 let. Sprva je na njej deloval kot profesor matematike, nato pa od leta 1996 kar 23 let kot ravnatelj, kar je najdaljši ravnateljski staž v zgodovini najstarejše gimnazije v Kranju. Sedaj se bo zasluženo upokojil, stikov z gimnazijo pa gotovo ne bo povsem prekinil.

Šolnik in mentor v pravem pomenu besede

Kot so sporočili z Gimnazije Kranj, mag. Rozman ni zaznamoval le Gimnazije Kranj, temveč širši slovenski prostor. Svojemu delu se je vedno močno posvečal, tako ni bil le učitelj, temveč pravi mentor.

Ko se je zaposlil na gimnaziji, je prevzel mentorstvo dijaške skupnosti ter postal tudi mentor mladim raziskovalcem in tako omogočil mladim, da se podajo na pot raziskovalnega dela že v mladih letih. "Leta 1992 je tudi ustanovil regijsko srečanje mladih raziskovalcev ter s tem gorenjskim dijakom omogočil enake pogoje ob zaključku šolanja, kot so jih imeli dijaki v Ljubljani in Mariboru," so o njegovem pomembnem delu sporočili z Gimnazije Kranj.

Dobra šola sodeluje z dijaki

Leta 1996 je postal ravnatelj Gimnazije Kranj, na tem mestu je bil kar 23 let. Ravnateljevanje je zaključil leta 2019, takrat se je na ravnateljski stol usedel Aljoša Brlogar, tudi profesor matematike na Gimnaziji Kranj. Rozman je tedaj prevzel mesto pomočnika ravnatelja in še vedno veliko delal za gimnazijo.

Vselej je menil, da se lahko odlično šolo gradi le v sodelovanju z dijaki ter svojo vizijo najlaže uresničeval prav na ravnatelljskem mestu. V času njegovega ravnateljevanja je gimnazije nizala številne uspehe, tako na individualni ravni dijakov, kot tudi skupinsko; leta 2016 sta denimo mag. Franc Rozman in orkester Gimnazije Kranj prevzela jabolko navdiha za izjemne dosežke gimnazije na glasbenem področju.

Zapis Gimnazije Kranj v slovo nekdanjemu ravnatelju

Gimnazija Kranj se je od mag. Franca Rozmana poslovila s prelepim zapisom. Takole so izlili svoje misli:

Mag. Franc Rozman je matematik in pedagog po duši. Težko je reči, kaj je na prvem mestu. Sijajen intelekt spojen s srčnostjo sta sestavini, iz katerih so narejeni najboljši ljudje. Njegova logika razmišljanja je izvirna, prodorna in nepopustljiva. Nemara ga to kdaj spravi v težave. Nemara se kdaj zdi, da je nekoliko robat v svojem značaju. Vendar je v njegovi duši neskončno veliko prostora. Predvsem je v njej veliko ljubezni, ljubezni do bližnjega. Vedno ponudi roko tistemu, ki jo potrebuje. Odlikuje ga neverjeten občutek za sočloveka. To se pokaže predvsem takrat, ko je človek v stiski. Nič kolikokrat smo ga občudovali, ko je kot ravnatelj z modrostjo in občutkom za pravico razrešil in pomiril medčloveške odnose, ki so se marsikomu zdeli nerešljivi. Je človek s karizmo, avtoriteto in zavidljivo delovno etiko. Čeprav mu ni lahko, v rosnih dvajsetih je že pristal na dializi, dvakrat ima že transplantirano ledvico, pa vendar ne poznamo večjega borca, ki trmasto in nepopustljivo živi življenje po svoji meri. Naj ilustriramo: Pred nekaj leti, tik pred transplantacijo druge ledvice, je napol živ, napol mrtev osvojil vrh Triglava. Samo on ve, kakšne muke in radosti je preživljal. Samo on ve. Ne moremo, da ga ne bi občudovali, spoštovali, cenili in ga imeli radi kot izjemnega človeka. Za nas je zelo poseben. Tako, kot radi rečemo: Ima srce in glavo na pravem mestu. Njegova ljubezen so joga, meditacije, tehnike sproščanja  in pa posestvo v bližini Litije, kjer si ureja novi dom. Njegova ljubezen je tudi matematika. Tako zelo velika, da je marsikateri matematični teorem in zakon, ki je bil že dokazan, dokazoval na novo, in ne prevelika, da ne bi bil prizanesljiv do dijakov. Po kmečko trmast in nepopustljiv značaj ga sili v vedno nova razmišljanja, v vedno nove podvige. Njegova ljubezen je tudi politika, saj si tako zelo želi svet spreminjati na bolje. Mladostne sanje, da bi namočil Saharo, za katero zdaj, ko je starejši in modrejši, ve, da je najbolje, da ostane kar puščava, je v politiki poskušal uresničevali kar v Sloveniji kot občinski svetnik, če bi mu bilo dano prevzeti državo, bi se trudil za pravico. Vendar očitno so stvari, ki morajo ostati v sanjah kot nedosegljivi ideali. Naj mu bo usoda naklonjena, naj po brezkompromisni predanosti svoji gimnaziji v svoji Litiji živi izpolnjeno življenje. Naj za božjo voljo končno malo lenari. Čisto ga gimnazija ne bo zapustila nikoli, preveč ji je dal in preveč mu je dala, da bi se to lahko zgodilo.