Osrednji festival uprizoritev, nastalih po slovenskih dramskih besedilih, se je tradicionalno začel na svetovni dan gledališča, 27. marca, slovesno pa se zaključuje 7. aprila 2023. V dvanajstih dneh festivalskega programa so si obiskovalke in obiskovalci lahko ogledali sedem predstav v tekmovalnem in pet v spremljevalnem programu ter še dvanajst dogodkov bogatega dodatnega programa, del katerega so bili problemski razgovori, okrogle mize, strokovna srečanja, srečanja mednarodnih partnerjev, gledališka intervencija v mediju žive skulpture, bralne uprizoritve, dneva nominirancev in koncerta.
"Ponosen sem na festival, na sodelavke in sodelavce, na gledališče in na mesto Kranj. 53. Teden slovenske drame je bil še boljši, še bolj odprt, še bolj intenziven in še bolje obiskan kot dosedanji. Ponosen sem, da smo se zarili v vse pore mesta in da smo v Kranj pripeljali umetnice in umetnike, strokovnjakinje in strokovnjake iz vse Evrope. Iskreno čestitam tudi vsem nagrajenkam in nagrajencem festivala. V Evropi, v Sloveniji, v Kranju, v Prešernovem gledališču je letos znova doma dobra drama," je ob zaključku festivala povedal direktor Prešernovega gledališča Jure Novak.
Danes so podelili tudi letoššnje nagrade. Izmed sedmih uprizoritev v tekmovalnem programu je tako strokovna žirija, ki so jo sestavljale Tery Žeželj (predsedujoča), Diana Koloini in Anđelka Nikolić soglasno razglasila, da Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev prejme avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana. "Uprizoritev Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana, je izrazito izviren avtorski projekt, ki na doslej neviden način obdeluje slovenske ljudske pesmi. Naboru tako precej znanih kot tudi manj znanih pesmi je skupno to, da osredišča ženske like in jim daje novo mesto v slovenski tradiciji. Podobe žensk, ki jih uokviri s cikličnostjo, postavi v kontekst časa njihovega nastanka ter ob tem rekonstruira stare rituale in obredja, obenem pa nevsiljivo poudari sodobnost in celo emancipatornost nekaterih motivov in tem. Materialnost nekdanjega vsakdana izjemno spretno uporablja za izgradnjo svežega in avtentičnega gledališkega jezika. Tega sestavlja zelo širok diapazon izraznih sredstev, ki ga oblikujejo in soustvarjajo vse ustvarjalke in ustvarjalci uprizoritve. Avtorskemu projektu uspe ustvariti izjemen igralski kolektiv štirih žensk različnih generacij, ki v izjemni skupni igri in podpori odpirajo prostor za prepričljive individualne igralske kreacije," je v obrazložitvi zapisala žirija.
Nagrado Tedna slovenske drame za najboljšo igralko tekmovalnega programa po presoji žirije letos prejme Zvezdana Mlakar za vlogo Tazimske v uprizoritvi Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana. "Zvezdana Mlakar v uprizoritvi Žene v testu v režiji Žive Bizovičar ustvari pretresljiv lik Tazimske, ki najizraziteje zagotavlja prisotnost tradicionalnih znanj in modrosti, obenem pa vzdržuje sodoben igralski izraz. S tem uprizarja izjemno kompleksno in ambivalentno žensko identiteto, ki gre veliko globlje od stereotipnih branj figur stark v folklorni imaginaciji ter se ne izogiba izražanju krutosti, jeze in upora. V uprizoritvi, ki temelji na kolektivni igri, ima Zvezdana Mlakar izvrstne partnerke, v zaključku pa prav ona uprizoritvi podeli posebno težo in ostrino," piše žirija.
Nagrado za najboljšega igralca letošnjega festivala je žirija izbrala Gregorja Zorca za vlogo v uprizoritvi Pravljice našega otroštva v režiji Jerneja Lorencija, ki je nastala v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in SNG Nova Gorica. "Gregor Zorc v uprizoritvi Pravljice našega otroštva suvereno izkorišča prostor, ki mu ga daje gledališka forma, v kateri je igralec tudi sam svoj dramatik, dramaturg in režiser. Znano pravljico interpretira z nepričakovanega zornega kota. Še zlasti inventiven pa je s pripovedmi osebnih zgodb, ki z okusom, mero in žanrsko distanco presegajo podajanje osebne izkušnje ter ustvarjajo prepričljive in pretresljive gledališke trenutke. V uprizoritev vnaša živost in izvrstnost pripovedovalske umetnosti, obenem je izvrsten partner svojim igralskim kolegicam in kolegom."
Posebno nagrado Tedna slovesnke drame pa je dobila uprizoritev Usedline v režiji Žige Divjaka, ki je nastala v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega. "Uprizoritev Usedline Katarine Morano v režiji Žige Divjaka in produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega sopostavlja natančno orkestrirano govorno izvedbo besedila in mizanscensko akcijo v gledališkem prostoru. Na eni strani imamo precizno ritmizirano in komponirano govorno partituro, na drugi pa premišljeno spreminjanje odrskega prostora iz scenografskega hiperrealizma v simbolno pomenljiv prazen prostor. Ti dve strani, komplementarni ravno v svoji različnosti, skupaj s celotno ustvarjalno ekipo oblikuje predan igralski kolektiv," je zapisala žirija.
Nagrado občinstva je letos prav tako dobila predstava Usedline, medtem ko so podelili še bienalno Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji, in sicer Mojci Kreft.
Največji nagradi dramatičarki
Na natečaj za nagrado za mladega dramatika, v katerem konkurirajo besedila avtorjev starih do trideset let, je letos prispelo enajst besedil. Med njimi je strokovna žirija v sestavi Vesna Jevnikar (predsedujoča), Jakob Ribič in Tomaž Toporišič nominirala tri besedila. Nagrado je soglasno dodelila Manci Lipoglavšek za besedilo Zamrzovanje Reinterpretacija pravljice Deklica z vžigalicami. "Zamrzovanje je igra o igri, drama v drami, tako kot Pirandellovih Šest oseb išče avtorja, hkrati pa je umetelno in neizprosno izpisana parafraza ali svobodna dramska oziroma postdramska obdelava Andersenove pravljice Deklica z vžigalicami, ki sproža še dodatne medmedijske in medkulturne navezave, npr. film Dekle iz tovarne vžigalic (Tulitikkutehtaan tytto) finskega režiserja Akija Kaurismäkija. Na medmedijskost nas napoti v uvodu že avtorica sama s pojasnilom »Besedilo vsebuje teme, motive in posamezne citate dramskih besedil«, ki jih taksativno našteje, in doda, da je verjetno še kakšnega pozabila. Gibljemo se skratka znotraj postdramskega, kjer avtorica uveljavlja izjemno zanimivo, večplastno, neujemljivo in hibridno reinterpretacijo in parafrazo Andersenove pravljice, ki jo postavi v sodobnost, v tukaj in zdaj, vključi avtorico-rapsodinjo, njen lik Deklice in še tri like disfunkcionalne družine: Očeta, Mater in Sina. Začne se medbesedilno tkanje oziroma vzporedna akcija, ki večinoma poteka na treh ravneh, Oče – Deklica (spolna zloraba), Mati – Sin (incest) in Deklica – Avtorica, ki se jima v nekem trenutku pridruži Deček. Pred dramateso-rapsodinjo, ki začne igro z avtorsko blokado, in seveda pred bralci- gledalci se odvrtijo fragmenti krutih zgodb disfunkcionalne družine in družbe, ki izhajajo iz temeljnega občutka zapuščenosti ter foucaultovskega sveta kaznovanja, zaznavnega in zaznanega že pri Andersenu in njegovi kruti pravljici. Toda to, kar beremo v primeru Zamrzovanja, ni pravljica, ampak ogledalo, v katerem se kot pri Shakespearju odslikavajo naša življenja. Avtorica vztrajno šiva zgodbe, jih povezuje med seboj, komentira, zvočno in bralno prekriva drugo z drugo, jih poantira, pospešuje in zavira v avtorski postdramski govorici, ki hkrati gradi in razdira fabulo in spreminja sižejske taktike. Tako ob uporabi lynchevskega suspenza ta nenavadna in ostra igra pritegne bralca v kruti labirint sedanjosti, ki se (tako kot pri Andersenu) izteče v zamrznitve, male in velike smrti," pojasnjuje žirija.
Nagrado Slavka Gruma pa jo letos podeljujejo e 44-tič. Med petintridesetimi prispelimi besedili jih je prej omenjena žirija nominirala pet, nagrado pa so soglasno podelili Anji Novak Anjuti za besedilo Tekst telesa. "Tekst telesa je izrazito sodobno besedilo, ki deluje sveže tako po temi, ki jo obravnava, kot po načinu, kako to počne. Besedilo je neposredno in inteligentno, kompleksno, problemsko in politično, mestoma pa tudi duhovito in poetično. V postdramsko tkivo vpisuje neodramske elemente, denimo pripoved, s tem pa sledi usmeritvi dramske pisave, kakršna se vzpostavlja po postdramskem obdobju. Pripoved je pri tem treba razumeti povsem dobesedno. Glavni protagonist besedila je namreč telo ali, bolje rečeno, drama in morda kar performans tega telesa, saj ta s svojimi simptomi in boleznimi – »z ostrimi členki, izklesanimi rebri, rdečimi ranami na želodcu, uničenimi jetri itn.« – kot nekakšen medij pripoveduje zgodbo o okolju, v katerem biva, in o odnosih, ki jim (posredno ali neposredno) pripada. To telo je žensko telo, poleg tega pa tudi telo treh generacij in s tem telo več časov: telo babice, ki obravnava vprašanje ženskega užitka in problematizira vlogo žensk v okolju, ki jih reducira le na reproduktivno funkcijo dojenja in rojevanja, telo mame, ki je spolno zlorabljena, in telo deklice, ki trpi za anoreksijo. To telo je torej bolno telo, toda bolezen je, kot piše v besedilu, »le zdrav odziv telesa na bolno okolje«. Zato je to telo tudi politizirano telo, kajti »osebno je politično« – vzroka za bolezni ne gre iskati v posamezniku, v njegovem notranjem ustroju, pač pa v nasilju zunanjega okolja, ki je strukturirano v prevladujočih družbenih razmerjih, v hierarhiji in dinamiki moči med spoloma, v reaktivnih in represivnih mikropolitikah, v nenehnih poskusih degradacije življenja itn. Telo je torej prazna stran, platno, na katero se od zunaj postopoma, a grobo nanašajo podobe, okolje se nasilno vpisuje vanj, saj telo vse vidi in sliši – in če o tem tisti, ki mu telo pripada, ne govori, prej ali slej o tem začne govoriti telo samo, um sicer lahko reče, da je vse v redu, a telo kriči, vse dokler se ne zvrne, pade po tleh in kolapsira. Besedilo torej namiguje, da je treba govoriti, preden spregovori telo, a hkrati je treba branje besedila razumeti tudi povsem dobesedno – kot spodbudo k pozornosti, k čuječemu branju nas obdajajočih pa tudi naših lastnih tekstov teles."