Odgovornost za visok porast okužb na Gorenjskem je namreč epidemiologinja pripisala tudi delovnemu karakterju in dejstvu, da »od 12. oktobra do prejšnjega tedna ni bilo urejeno nadomestilo za osebe, ki so imele visokorizični kontakt. Posledično so varčni Gorenjci hodili na delo,« je dejala na novinarski konferenci o aktualnih razmerah glede koronavirusa.

Nekateri komentatorji zdaj govorijo, da nam grozijo razmere podobne kakor so bile spomladi v italijanskem Bergamu, a na spletu se da prebrati, da je bilo še v huje v mestih v okolici Bergama. Mnogi so se spomladi spraševali, zakaj je bilo tam toliko mrtvih in obolelih. Kot vzrok za počasno ukrepanje oblasti v tem delu Lombardije so tedaj navedli strah, da bi z ukrepi škodili gospodarstvu. Okolica Bergama ima namreč gosto mrežo podjetij, ki so zelo produktivna in uspešna. Okužba se je nato širila po mreži teh podjetij in po zdravstvenih ustanovah.

Zaenkrat še nihče ni v polnosti pojasnil, kaj se je in se še dogaja v Železnikih, ki imajo še vedno izredno zaskrbljujoče epidemiološke razmere. Po oceni družinskega zdravnika Branka Koširja je v občini Železniki okužena približno desetina oziroma od 600 do 1000 občanov. »Za vsakega, ki ga srečaš, je treba računati, da je lahko pozitiven,« je izjavil omenjeni zdravnik za časopis Gorenjski glas. V največjem podjetju Domel so do sredine prejšnjega tedna imeli več kot 50 okužb, poleg tega so imeli blizu 100 zaposlenih v karanteni.

Z vprašanjem, kako vidi razmere na Gorenjskem, smo se danes obrnili na predsednico Sveta gorenjskih sindikatov Nežko Bozovičar, univ. dipl. pravnico. Objavljamo njeno razmišljanje.

»Ljudje so zelo različni. Nekateri se ob najmanjših znakih bolezni odločijo za bolniški stalež, drugi pa bi še ob resni bolezni najraje delali in mislijo, da se bo svet podrl, če jih nekaj dni ne bo. Ne gre za varčne Gorenjce, ampak predvsem za dejstvo, da je tako v delavcih, kot tudi v delodajalcih zakoreninjeno prepričanje, da če je delavec le nekoliko prehlajen, to še ne pomeni, da je bolan in bi bil lahko kar doma. Številni oziraje se na svojega delodajalca ali na svoje sodelavce hodijo v službo dokler lahko stojijo na nogah. Šele, ko jih bolezen položi v posteljo, so po njihovo dovolj bolni za bolniško odsotnost. Tudi korona ni spremenila tega prepričanja. Dokler bo družba tolerirala, da naokoli hodimo prehlajeni in da to ni nič takega, se bo to zagotovo tudi dogajalo.

Zmeda v zvezi z nadomestilom plače za čas karantene pa je zagotovo dodatno pripomogla k temu, da je marsikdo šel v službo namesto da bi ostal doma. Ustrezne odločbe, ki bi opravičevala, da lahko ostane doma, delavec namreč ni imel. Drugega mu praktično ni preostalo. Ostati brez nadomestila plače pa si delavec ne more privoščiti.«