Od projekta ALPTREES, ki ga izvajajo dve leti, končal pa se bo junija 2022, v Sloveniji veliko pričakujemo. "Smo na prelomni točki, ko imajo avtohtona drevesa težave zaradi podnebnih sprememb, po drugi strani pa v alpski prostor vnašamo tujerodne drevesne vrste ali pa se kar same širijo na tem prostoru. Kako torej z njimi gospodariti, racionalno upravljati v različnih ekosistemih v alpski regiji ..." je na posvetu uvodoma pojasnil Aleksander Marinšek iz Gozdarskega inštituta.

Razložil je, da je tujerodna vrsta vsak organizem, ki je bil zanesen na območje zunaj svoje naravne razširjenosti in ga brez človekove pomoči tam ne bi moglo biti. Invazivna tujerodna vrsta pa je tista, ki nam ni všeč, je tista, ki se v okolju ustali, povzroča spremembe, lahko škodljivo vpliva na ekosistem, naše zdravje in blaginjo.

Veliko tujerodnih drevesnih vrst v našem okolju ne preživi. Od vseh tujerorodnih organizmov, ne le dreves, jih približno 10 odstotkov ostane in razširi svoj vpliv. Med njimi so tudi t. i. prehodne, ki čez čas izzvenijo, in naturalizirane, ki so obvladljive. Na vsaki celini so tujerodne rastline. Veliko vrst jih je v Evropo prišlo iz Amerike in Azije, še več pa so jih Evropejci izvozili v Ameriko. Večja izmenjava tujerodnih vrst se je pričela s Kolumbom. Paradižnik, koruza, krompir ... no, prav fino bi bilo, če bi bil denimo krompir invazivna rastlina, a ni. Med tujerodnimi drevesi, ki so takoimenovane super rastline, so nezahtevne in preživijo tako rekoč vse, je najstarejša navadna robinija, ki je pri nas že več kot 400 let. Predvideno pa je, da se bo robinija, ki jo imajo zlasti radi čebelarji, še bolj razširila v alpskem prostoru. Za zelo trdoživi veljata uvožena pajesen in pavlovnija, uvožena sta tudi klek, rdeči hrast, je nizal podatke Marinšek

Kakorkoli, v okviru projekta ALPTREES bodo pod vodstvom gozdarskega inšituta z Dunaja v alpskih državah še 12 partnerjev iz Francije, Italije, Avstrije, Nemčije in Slovenije (v Sloveniji ga vodi razvojna agencija Sora) izvedli štiri delovne sklope, cilj pa je skozi zbrane podatke postaviti oceno, kaj prinašajo tujerodne vrste za posamezna rastišča, pridobiti pilotne projekte dobrih praks, oceniti potenciale, ... V Sloveniji imamo en odstotek tujerodnih drevesnih vrst in glede na anketo smo med vsemi alpskimi državami prav v Sloveniji najbolj prepričani, da tujerodne rastline prinašajo rizik in se jih najbolj bojimo.  Predvsem pa bi morali tujerodne vrste, ki imajo v mestnem okolju zelo drugačno vlogo kot v gozdu, bolje poznati, je sklenil Marinšek.

Lahko bi razmislili o zelenem obroču okoli Kranja

Erik Vidmar, arborist iz podjetja Flora sport, pozna, kot so pojasnili na posvetu, vsa drevesa v Ljubljani in Kranju. V Kranju, kot je dejal, pokrivajo drevesa 37 hektarjev površine. Proizvajajo kisik, porabljajo CO2, dušijo hrup, dajejo senco, filtrirajo, ohlajajo in vlažijo ozračje, zmanjšujejo moč vetra, so vir hrane in bivališče živalim, poleg tega pa so tudi nekakšna spužva, ker s koreninskim sistemom preprečujejo odtekanje vode. To pomeni 35 tisoč kubikov vode letno. Kar 10 olimpijskih bazenov vode bi iz Kranja odteklo, če ne bi imeli dreves na urbanih površinah v Kranju, je slikovito razložil Vidmar.

Dejal je, da avtohtone vrste zaradi ekstremnih razmer na mestnih površinah (ne le vedno višje temperature in suša, ampak tudi zbita tla, ni kroženja hranil, saj se listje pograbi, vandalizem, ...)  niso sposobne preživeti, zato iščejo vedno nove tujerodne.

Kot posebnost je omenil, da je v Kranju kljub trudu še vedno veliko napačnega pojmovanja, kako se obžaguje drevesa. "Ko obrežemo drevo, in ga ne obglavimo, kot se je to počelo nekoč, še vedno dobivamo klice ... ja, saj niste nič naredili. Ljudje so navajeni, da od drevesa ne ostane skoraj nič, a tako drevo je še bolj podvrženo škodljivcem," je dejal.

Po drugi strani pa je zanimivo, da se v Kranju drevesa še vedno umikajo parkiriščem, a poleti bi vsi radi parkirali v drevesnih sencah. Potem ko je bilo lani veliko dreves podrtih v vetrolomu, znano pa je, da drevesa zelo zmanjšajo moč vetra, bi lahko razmislili o zelenem obroču okrog Kranja, je svetoval arborist.

V nadaljevanju je opozoril, da v kanjonu Kokre ni niti enega jesena več, ki ga ne bi napadla gliva jesenov ožig. Skrbi ga tudi, da bi v Kranju utegnili ostati brez javorja, ki sicer predstavlja 21 odstotkov vseh dreves v urbanem okolju. "Če pride azijski kozliček, se bomo od javorja kar poslovili," je posvaril.

Od tujerodnih dreves na mestnih površinah zaradi invazivnosti ni več pajesna in rdečega hrasta, zaradi krhkosti pa tudi ne zasajajo več octovca in ameriškega javorja (negundovca). Poseben problem pa je sajenje v mestnem okolju na črno: pavlovnije tako že več let ni na javnih zelenih površinah, mnogi pa jo imajo na zasebnih vrtovih...

Kot nemogočo nalogo je označil vzgojo bukve od sadike naprej v mestnem okolju, kajti skrbi je ogromno, stroški so previsoki. Kot je še dejal, se zavzema za čimvečjo raznovrstnost, kar pomeni, da nobena od drevesnih vrst ni zastopana z več kot 10 odstotki. V mestnem okolju tako priporoča avtohtone vrste maklen, mali jesen, dob, gaber, rdeči bor in mokovec, od tujerodnih pa ginko (moško rastlino), japonsko soforo, ambrovec, tulipanovec in vijolično jelšo. V mestih pa zato, ker se odlično obnesejo, pa tudi zaradi lepih cvetov, svetuje tudi japonsko magnolijo, belocvetni glog in kitajsko divjo hruško.   

Les moramo spoznati, o tujerodnih vrstah se moramo poučiti

O tem, kako govori les oziroma kako ni slabega lesa, ampak je le na nas, da ga spoznamo in izkoristimo ter se otresemo predsodkov, da je netrajen in da gori, je v nadaljevanju spregovorila učiteljica strokovnih predmetov na Srednji šoli za lesarstvo in predavateljica na Višji strokovni šoli Šolskega centra Škofja Loka Irena Leban. Njeni dijaki so v projektu ALPTREES sodelovali tako, da so izdelali raznolike izdelke iz brezovine, robinije, smrekovine, češnjevine, jelševine in hrastovine, nato pa so jih predstavili na razstavi.

Davor Krepfl iz Zavoda za varstvo narave, Območna enota Kranj, in Boštjan Škrlep, vodja krajevne enote Železniki, ki sodi pod Območno enoto Kranj Zavoda za gozdove, pa sta vsak s svojega zornega kota govorila o spreminjanju gozdov. Na Jelovici denimo so avtohtoni bukev, javor in jelka, smreke bi moralo biti tam minimalno, a če se bo sadilo tujerodne vrste, bodo slovenski gozdovi še bolj spremenjeni. Le kaj bi naredili naši predniki, če bi vedeli, kakšne težave imamo zadnja leta z lubadarjem?, se je vprašal Krepfl in kot temeljni problem izpostavil, da o tujerodnih vrstah vemo malo in tako težko predvidimo, kaj se bo zgodilo. Kot pomemben kazalnik, kaj se dogaja z gozdom, je podatek, koliko je v njem starega in debelega drevja. Biotska pestrost daje ravnotežje oziroma pestri ekosistemi so bolj stabilni. Če ta pestrost obstaja, ni takih hudih posledic, ko napadejo škodljivci. In tako na Jelovici ne bi bilo goličave, je bil nedvoumen Krepfl.

Boštjan Škrlep pa je pojasnil, da je lubadar na blejski strani Jelovice povzročil mnogo hujše razdejanje kot na kranjskem delu. Na presenečenje mnogih je povedal, da so gozdovi v Sloveniji v najboljšem možnem stanju in pri tem nizal podatke o razmerah pred 50 in 150 leti. Kot je dejal, so po njegovem mnenju najboljši mešani gozdovi s starim drevjem, v katerih je hrast, gaber. Na Jelovici je res najbolj razširjena smreka, a ta je že v preteklosti rastla le na mraziščih. Ima torej domovinsko pravico, a ne v takem obsegu. Kaj lahko naredim kot gozdar, ko opazim predele, kjer je več kot 95 odstotkov smreke?, se je vprašal in razložil, kako kot gozdar 28 let svetuje pri sečnji in gospodarjenju z gozdom, v katerem je veliko dolgoživega drevja. Če naredim napako, moram paziti, da jo poskušam omiliti in seveda, da je v prihodnje ne ponovim, da ravnam drugače. In fino je o tem kaj vedeti, je dejal prvi gozdar v Železnikih in opozoril tudi na empatijo do kmeta,  ki živi od gozda in plačuje davke.